Danes oblačila pogosto zavržemo, ker niso več moderna, čeprav so še v dobrem stanju. Tudi elektronske naprave se zaradi tehnološkega napredka tako hitro spreminjajo, da že po nekaj mesecih ne ustrezajo več trenutnemu stanju tehnike. Če je popravilo potrebno, je – če je stvar sploh mogoče popraviti – tako zamudno in drago, da je nakup novega izdelka cenejši. Skratka, postali smo družba, kjer se vse meče proč.

Tudi nekateri, ki so nekoč sledili Jezusu, so pozneje svojo vero “vrgli stran”. To se je dogajalo že med Jezusovim življenjem na zemlji, dogaja pa se tudi danes. Zato nas zgornji svetopisemski odlomek opominja, naj se ne odrečemo svojemu zaupanju. Ni nujno, da se to vedno zgodi na dramatičen način. Pred časom sem srečal nekega bivšega vernika. V mladosti je bil navdušen nad Jezusom in cerkvijo. Ko sem ga vprašal, kako to, da se je oddaljil od vere, je odgovoril: “To se je zgodilo zelo postopoma, tako kot sonce poleti posuši lužo.”

Ne zavrzite svojega zaupanja! Šele v veri v Jezusa Kristusa dobi naše življenje trajni smisel. Ne glede na to, kaj nas čaka, smo lahko prepričani o naslednjem: dokler se držimo Jezusa in smo v njegovem objemu, lahko prenašamo strah in skrbi ter se pogumno soočamo s prihodnostjo. Kristus je s svojo žrtvijo na Golgoti in vstajenjem dosegel zmago nad grehom in smrtjo. Prepričani smo lahko, da bo Jezus spet prišel “v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo” (Heb 9,28). Čeprav se včasih zdi, da zlo zmaguje, nimamo razloga za negotovost. Čaka nas velika nagrada: večno življenje v občestvu z njim, ki nam je dal največjo žrtev – samega sebe. “Ne vemo, kaj bo prinesla prihodnost, poznamo pa Njega, ki je isti – včeraj, danes in na veke.” (Hudson Taylor)

Manfred Böttcher