Odraščal sem ob vznožju katedrale v Naumburgu, ki je od leta 2018 vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Odločilna dela na katedrali so potekala v 13. stoletju pod vodstvom tako imenovanega naumburškega mojstra. Njegovo ime ni znano, ustvaril pa je vrhunske umetniške simbole z globokim teološkim pomenom. Med njimi je tudi zahodni kor z znamenitimi figurami darovalcev.

Edinstvenost tega umetniškega dela je v tem, da so namesto figur svetnikov, ki se običajno zdijo nekoliko odtujeni od življenja in togi, tukaj upodobljeni ljudje na način, kot jih v srednjem veku do takrat še niso oblikovali. Kipar je znal v kamen vklesati realistične figure, med katerimi najslavnejša velja za “najlepšo žensko srednjega veka” in je Waltu Disneyju služila celo kot filmski model.

V našem kontekstu pa je pomembno nekaj drugega: figure niso le realistične, temveč nadomeščajo sicer povsod navzoče figure svetnikov. Umetnostni zgodovinarji razlagajo, da so za to zaslužni zgodnji plemiški donatorji iz 11. stoletja. Toda tisti, ki na to umetniško delo gledajo z očmi vere, prepoznajo drugačno sporočilo. Umetnik je s seboj iz Francije prinesel valdenžanska verska prepričanja in jih pogumno vtkal v svoje delo. Valdenžani, ki so živeli še pred reformacijo, so se želeli vrniti k čistemu nauku Svetega pisma, v katerem ni čaščenja svetnikov. S prikazovanjem resničnih ljudi namesto svetniških podob vera postane nekaj resničnega, življenjskega. Življenje z Bogom ne sodi v neresnično sfero pobožne zamaknjenosti, ampak v vsakdanje življenje – tako kot je Mateja Jezus poklical pri delu in ne na primer med bogoslužjem v cerkvi.

Bog ljubi tisto, kar je resnično, življenjsko. V Svetem pismu ne srečujemo brezkrvnih duhovnih bitij, temveč resnične ljudi, ki poznajo tako neuspeh kot veselje. Zato se danes še toliko bolj dobro počutimo v navzočnosti Jezusa Kristusa, ki mu je resničen človek tako pomemben, da je sam postal eden od nas.

Matthias Müller