Vsi poznamo temo. Ponoči in vedno bolj tudi podnevi, saj se število ur sončne svetlobe zmanjšuje. Če greste zgodaj v službo ali se pozno vračate domov, boste na poti zagotovo v temi. To se lahko pozna tudi na razpoloženju. Dobro je, če sveti vsaj ulična svetilka.

Toda temo poznamo tudi v prenesenem pomenu. Morda ne v smislu življenja kot celote, vendar v posameznih življenjskih vidikih. Na področju zdravja tekamo od enega zdravnika do drugega in nič ne pomaga – ni svetlobe. Na področju zaposlitve pišemo eno prošnjo za drugo, a iz tega ni nič. Na finančnem področju lahko garamo, kolikor hočemo, vendar denarja ni dovolj. Na področju družine nas skrbi za otroke, starše ali sorojence.

Prerok Izaija ima za nas spodbudno sporočilo. Tudi on je poznal temo brez luči. Toda kaj mu je vlivalo upanje? Luč na koncu predora? Ne; v tej svetopisemski vrstici ni luč tista, ki je nasprotje teme, temveč Bog, Gospod. Tisti, ki doživljajo temo, se lahko kljub temu zanesejo na Boga.

Dodatni pomeni hebrejske besede, ki je tu prevedena z besedno zvezo “zanašati se”, še bolj razsvetljujejo temo: “opirati se, podpirati, počivati”.

To me spodbuja, da se lahko zanesem na Boga, ko hodim v temi. On me bo podpiral. Nanj se lahko naslonim, ko mi zmanjkuje moči. Pri njem se lahko spočijem in nadaljujem pot – tudi v temi. Korak za korakom se lahko pomikam naprej po poti. Veliko izzivov bo še ostalo, vendar se mi ni treba bati, saj nisem sam.

Marcus Jelinek