Občudujem umetnike na trapezu. Skakalci kot ptice letijo po cirkuški areni in varno pristanejo v rokah lovilca. Ti fascinantni podvigi so videti igrivo preprosti. Vendar se za njimi skriva trdo delo v pravem pomenu besede. Umetniki morajo biti zelo disciplinirani, ogromno trenirati, imeti popoln nadzor nad svojim telesom in znati obračunati s strahom. Tveganje, da bi padli in se poškodovali, je veliko. Dokler ni vse popolno in ne morejo uživati v gromkem aplavzu občinstva, se morajo sprijazniti tudi z neuspehi.

Njihov način gibanja v zraku je prispodoba človeškega življenja. Gre za to, da se prepustimo in da nas nekdo ujame. Kasneje gre celo za smrt in vstajenje. Skakalec mora popolnoma zaupati svojemu lovilcu. Navdušeni gledalci lahko mislijo, da je skakalec zvezda trapeza. Vendar ni tako. Lovilec je veliki as. Svojega sodelavca mora z natančnostjo delčka sekunde prijeti v zraku, ko se mu z dolgim skokom približa.

Ko kot kristjan ”letim” proti Bogu, moram le iztegniti roke in počakati, da me ujame. Današnje svetopisemsko besedilo je predstavljalo spodbudo za izraelsko ljudstvo, vendar velja tudi za sodobne vernike. V vseh okoliščinah lahko brezpogojno zaupamo svojemu Stvarniku in Odrešeniku ter se prepustimo njegovim rokam. On ne dopusti, da bi padli v jamo brez dna, temveč nam daje oporo in varnost.

Ravnajmo kakor otroci. Kadar stojijo na zidu, se ne obotavljajo dolgo, ampak polni veselja skočijo v očetove roke. V himni Arna Pötzscha je zapisano: “Ne moreš pasti nižje kot v Božjo roko, ki jo je milostno iztegnil za tvoje odrešenje. Vse poti skozi usodo, krivdo in smrt vodijo k Božji milosti kljub vsem našim težavam. Bog nas obdaja že tukaj, v tem prostoru in času; v Njem bomo živeli v večnosti.” (Verlag Junge Gemeinde, Leinfelden-Echterdingen)

Horst Jenne