Rada se sprehajam po pokopališčih in si ogledujem grobove. Nekateri imajo kamnit nagrobnik, na drugih so majhne ali velike figure angelov, včasih je na nagrobniku slika pokojnika. Nekoč zgodaj poleti sem prišla do groba, na katerem so rastle jagode. Ob njem je stala mlada ženska. Ko je opazila moj vprašujoči pogled, mi je pojasnila, da je tu pokopan njen dedek, s katerim je kot otrok nabirala jagode. Ko spomladi obišče njegov grob, se vedno posladka z jagodami, kot v otroštvu. Tako ga še danes vidi pred seboj.

Starejša ko postajam, pogosteje razmišljam o smrti. Smrt je del življenja in pred njo se ne morem skriti. Sprašujem se na primer, kako si želim, da bi se me spominjali. Po okusu jagode? To ne bi bilo slabo. Vendar mislim, da obstaja še več možnosti.

Pomembno je ohranjati spomin na ljudi, ki jih ni več med nami. Spominjati se pomeni dovoliti pokojnim, da živijo v našem srcu. Spominjam se lahko kadar koli, kjer koli in na različne načine. Nekateri ljudje v svojem domu uredijo kotiček, namenjen spominu na ljubljene osebe, in tja postavijo fotografije; včasih so tam tudi majhni osebni predmeti. Toda zakaj bi se morali spomini vedno vračati v preteklost k mrtvim? Zakaj se zavestno ne spominjamo tistih, ki z nami v tem trenutku delijo življenje?

Mrtve lahko srečam le v mislih, toda ljudje, ki me obkrožajo, so tukaj. Kako bi bilo, če bi se zavestno spominjala, da bom nekoč morala umreti? Vendar še ni tako daleč. Še vedno imam čas. Želim ga pametno izkoristiti. Vsak dan me toliko stvari povezuje z ljudmi okoli mene. Lepo bi bilo, če bi jim to pogosteje povedala. Ali sem danes svojemu možu povedala, kaj mi pomeni? Ali sem se zahvalila prijateljici za njeno pripravljenost, da me posluša, za njeno zvesto prijateljstvo, brezskrbnost in lahkotnost? Prevečkrat nič ne rečem, ker se mi v tistem trenutku zdijo pomembnejše druge stvari. Toda danes si želim začeti dan s to mislijo: Moj čas je omejen, vendar ga lahko z Božjo pomočjo dobro izkoristim.

Beate Strobel