6. januar
“Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.” Psalm 136,1
Nekega jutra sem se zbudil in razmišljal o svojem življenju. Pred menoj so se vrstili dogodki iz preteklosti, v katerih me je Bog vodil ali varoval, kar sem včasih spoznal šele mnogo kasneje. Ko pa sem pomislil na svoj sedanji življenjski položaj, sem spoznal, da me je Bog kljub nekaterim negativnim izkušnjam bogato blagoslovil – poklicno, zasebno in duhovno. Prevzel me je topel drget. Občutil sem globoko hvaležnost in nisem mogel drugače, kakor da se v molitvi takoj zahvalim Bogu.
Od takrat skoraj vsako jutro razmišljam o tem, za kaj bi se mu lahko zahvalil. Običajno se spomnim dovolj razlogov, da razmisleku samodejno sledi molitev. Ni se mi treba siliti, molitev preprosto teče iz mene. Ko se jutro začne v takšnem razpoloženju, lažje predelam morebitne negativne izkušnje tega dneva.
Ali se lahko naučimo hvaležnosti? Mislim, da se je lahko! Zanimivo je, da je v nemščini – tako pravi etimološki slovar – beseda »zahvaliti se« [danken] sprva pomenila »misliti, spominjati se« [denken, gedenken]. Najprej je torej na vrsti razmišljanje o tem, kar sem doživel. Te misli lahko vodijo v hvaležnost, če sem odprt za Božje delovanje. Psalm 136, iz katerega je vzeto današnje svetopisemsko besedilo, zelo konkretno govori o velikih Božjih delih, ki jih je naredil za svoje ljudstvo.
Obenem zahvaljevanje spodbudi razmišljanje o pozitivnih izkušnjah – to sproži krog, ki naredi Božje delo še bolj vidno in prepreči, da bi postali godrnjavi. Lahko si oddahnem: Bog deluje tudi v mojem življenju!
Seveda se mi dogajajo tudi slabe stvari, a hvaležen odnos do življenja preprečuje, da bi negativnost trajno prevladala. Apostol Pavel je očitno imel v mislih nekaj takšnega, ko je pisal kristjanom v Efezu: »Zahvaljujte se vedno za vse Bogu Očetu v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa« (Ef 5,20). Ko se zahvaljujemo, je naše razmišljanje spodbujeno in usmerjeno v pravo smer – k Bogu, ki nam daje vse, za kar smo lahko hvaležni.
Thomas Lobitz