5.maj
Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo.
Evangelij po Mateju 7,24
Za nekaj tednov bo oltarni nastavek v luteranski cerkvi Lukaskirche v Münchnu skrit. Nadomestilo ga bo sodobno umetniško delo sodobnega slikarja Gerharda Rießbecka, ki je leta 2019 prejel umetniško nagrado Evangeličanske luteranske cerkve na Bavarskem. Naslov dela je Slikarjeva hiša in je del serije hiš, ki jo je navdihnilo umetnikovo bivanje na Grenlandiji.
Slikarjeva hiša prikazuje črno, svetlo belo in barvito stran. Na strehi se zrcalijo oblaki. Jasne linije, sivo nordijsko zasneženo nebo, skalnata, pusta tla, delno še vedno zasnežena, v zraku je že slutiti pomlad – impresivna slika, polna simbolike.
Kaj predstavlja hiša na tej sliki? To je hiša našega življenja. Včasih je ena stran popolnoma v senci, drugič zelo svetlo sveti, večinoma pa je pisana. Kaj potrebujemo, da se v hiši svojega življenja počutimo kot doma? Zatočišče, toplino, varnost, mir, ljubeče ljudi, ki nas objamejo, ko pridemo domov, nekaj dobrega za pod zob, lepoto, glasbo. Naša hiša mora stati na trdnih temeljih, na katerih temeljijo življenje in odnosi. Vzdržati mora, ko pridejo nevihte, ko zunaj postane temno in hladno ali ko žalost potrka na vrata. Naša hiša potrebuje luč, da se lahko znajdemo v temi.
“Božje obljube svetijo kot luč v temi,” je posrečeno zapisal apostol Peter (2 Pt 1,19; parafrazirano). “Moje besede,” pravi Jezus, “so temelj iz skale, na katerem lahko zgradite svojo hišo življenja.” Božje besede so obljube, na katere se lahko zanesemo kot na trdno skalo, in na podlagi teh besed lahko živimo.
Apostol Peter je to resnico povzel preprosto in jasno: “Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji” (Jn 6,68–69). Na tem trdnem temelju lahko zgradimo hišo življenja – zemeljskega in večnega.
Heidemarie Klingeberg