Na žalost je to preveč dobro, da bi bilo res – toda kaj, če je vendarle res? Kot petletnik sem doživel toliko slabih stvari, da sem imel le eno željo: umreti. Jezusa sem prosil, naj me vzame v nebesa. Želel sem proč! Hrepenel sem po odhodu s tega sveta. V mislih nisem dvomil, da me Jezus ljubi in da lahko kadar koli pridem k njemu z vsemi svojimi bolečinami in skrbmi. Po drugi strani pa sem bil prepričan, da me na tem svetu nihče ne ljubi ali želi. Jezus je bil zame edini, s katerim sem bil povezan. Z njim sem se pogosto pogovarjal celo po več ur.

Ker pišem to besedilo, mi Bog takrat očitno ni izpolnil želje. Vedel je, da se bo moje življenje zelo izboljšalo.

Nekega dne sem tako kakor vsako jutro molil. Nenadoma sem spoznal, da moja otroška želja po svetu brez strahu in trpljenja ni bila zgolj izmišljotina, temveč zelo resnična želja z utemeljenim upanjem! Jezus bo vse naredil novo, ko se bo vrnil. Iskreno povedano, ne morem si predstavljati, kako veličastno bo to, saj je tukaj še vedno težko in pogosto boleče, čeprav nisem več star pet let.

Tudi danes je veliko ljudi na robu obupa in ne vedo, kaj naj naredijo. Nekateri bi raje umrli, kakor živeli. Toda današnje svetopisemsko besedilo iz Razodetja vliva upanje. Božja beseda, njegova obljuba in pogled v prihodnost, ki smo ga dobili, nam daje vpogled v to, kako čudovito bo tisto novo, o katerem govori ta vrstica. Na vsakem koraku presega našo domišljijo. Končno na svetu ne bo več krutosti. Nadomestila jo bo neskončna ljubezen. Bog bo živel z nami, neposredno se bo srečeval z nami in bo tam za nas – in mi zanj! Samo zato bo vse v redu. Prišel bo k vsakemu od nas in nam obrisal solze. In potem nam bo pokazal neverjetne stvari: “Ko je Gospod nazaj peljal sionske jetnike, nam je bilo, kot bi sanjali” (Ps 126,1 EKU). Še vedno smo “ujetniki”, vendar je moje hrepenenje po Jezusu danes večje kot kdaj prej. Molim za njegovo skorajšnjo vrnitev!

Uwe Plesotzky