Pred dobrimi 200 leti so v Herbornu, takrat univerzitetnem mestu, iz goveje krvi razvili cepivo proti črnim kozam. Toda o novem zdravilu proti tej strašni kugi so krožile številne govorice. Ali nam ne bodo po cepljenju zrasli rogovi? Profesor medicine Döring je pred očmi prebivalcev cepil sebe, vso svojo družino in nato še lokalnega duhovnika. Ko nobenemu od njih niso zrasli rogovi, so se cepili tudi drugi prebivalci Herborna.

Do odločilnega preboja je prišlo, ko so ljudje sami sebe dali na voljo kot vzor. Tako se učijo tudi otroci: s posnemanjem “velikih”. Eden od prvih cerkvenih očetov je svetoval: “Če hočeš koga pridobiti za vero, ga pripelji v svojo hišo in mu pusti živeti pri sebi.” Tako se odgovornost porazdeli na obe strani: na tistega, ki želi učiti, in na tistega, ki se želi učiti. Kdor želi biti vzornik, mora poskrbeti za usklajenost svojih besed in dejanj. In – kakor v svojem pismu piše apostol Peter – vzorniki, cerkveni voditelji, se ne smejo pretvarjati, temveč morajo biti pristni, resnični.

Tisti, ki sledijo vzorniku, naj tega ne počnejo na slepo in nepremišljeno ter tako postanejo kopija druge osebe. Vzorniki so pomembni, vendar ne zato, da bi jim postali povsem podobni, temveč da bi lahko razvili sebe. Moramo imeti možnost postavljati kritična vprašanja: Ali mi te stvari ustrezajo? Kaj mi pri njih ni všeč? V družabnih omrežjih najdem veliko vzornikov, ki jim lahko sledimo. V preteklosti se je temu reklo učenec, privrženec ali simpatizer. Danes se vzorniki imenujejo influencerji ali vplivneži. Želijo, da se njihov koncept življenja prelije v življenje drugih. Tudi tu je odgovornost porazdeljena na obe strani: ni pametno, da sledilci slepo tečejo za influencerji. Tisti, ki se naučijo kritično poslušati, oceniti posledice in najti svoje mesto, razvijajo svoj značaj. Vsi krščanski “influencerji” v politiki, cerkvi, družini in krogu prijateljev bi se tega vedno morali zavedati, nosijo namreč veliko odgovornost za to, kaj širijo in kako to delajo.

Beate Strobel