Slike mi pomagajo bolje razumeti svetopisemske nauke za moje življenje. Ob današnjem besedilu si predstavljam vrečo iz jute, v kateri so vsi moji veliki in mali grehi. To so grehi, ki se nanašajo na Boga, in krivda do soljudi.

Spomnim se laži, ki so mi dajale prednost. Ali kako sem v jezi zakričal besede, ki so prizadele moje bližnje. Predvsem pa sem dolga leta živel dvojno življenje. Bil sem zasvojen z internetom. Potreboval sem neskončno moč, da sem lahko ohranjal videz, ki je ščitil mojo temno plat, da ni prišla na dan. Kot poklicnega kristjana, kot pridigarja in voditelja krščanske ustanove me je to skoraj raztrgalo.

Vreča mojih grehov se je kar naprej polnila. Nisem se je mogel znebiti. “Moje krivde so mi zrasle čez glavo kakor težko breme, pretežke so postale zame” (Ps 38,5). Natanko tako sem se počutil.

Šele po mnogih letih, ko so me pestile hude bolezni, sem zares srečal Boga in razumel, kaj pomeni, “da je Kristus umrl za naše grehe”. Na križ sem odložil svojo svinčeno težko vrečo iz jute, polno krivde, in začutil, kako je Jezus prevzel to breme. On je “Božje Jagnje, ki nosi greh sveta” (Jn 1,29).

Takrat sem prvič zares in globoko v sebi začutil Božje odpuščanje. Kristus nosi moje breme. Umrl je za moje grehe. Svoboden sem! Počutim se zelo lahkega – ničesar težkega mi ni treba več nositi.

Podoba vreče mi je pomagala razumeti, še bolj pa telesno občutiti, kaj je Kristus naredil zame. Za to sem neskončno hvaležen.

Želim te opogumiti, da vrečo, polno svojega življenjskega bremena, odložiš ob vznožju križa, saj je Kristus umrl tudi za tvoje grehe.

Roland Nickel