4.november
Ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, nismo sledili vešče izmišljenim bajkam, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličastje.
Drugo Petrovo pismo 1,16
Lepota pravljic je v tem, da se običajno srečno končajo. Princ pogosto reši svojo ljubljeno iz težke življenjske situacije in ji obljubi prihodnost ob svoji strani. Veliko ljudi hrepeni po takšnih pravljicah. Sanjajo o princu, ki bi premagal zlo in jim omogočil kraljevsko življenje.
Peter poudarja, da ni pripovedovalec zgodb, temveč pristen poročevalec izkušnje, ki jo je doživel. Začelo se je, ko ga je nekega dne potujoči pridigar Jezus povabil, naj hodi za njim (Mt 4,18.19). Od takrat naprej je doživljal čudež za čudežem, zato se je upravičeno vprašal: “Kakšen človek je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in jezero?” (Mt 8,27). Ko je Jezus sam nekega dne vprašal učence, za koga ga imajo, je Peter poznal samo en odgovor: “Ti si Mesija, Sin živega Boga” (Mt 16,16).
Čez nekaj dni je bilo to priznanje potrjeno na prepričljiv način. Na gori, v tišini in samoti, so Peter, Jakob in Janez doživeli svojega Učitelja v povsem drugačni luči: “Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč” (Mt 17,2). Nebeški Oče je obdal svojega Sina z vso veličino in slavo. Nič nenavadnega ni, da je Peter vzkliknil: “Dobro je, da smo tukaj, Gospod!” (Mt 17,4).
Peter se je prav gotovo živo spominjal tega doživetja: “In glej, glas iz oblaka je rekel: ‘Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje!'” (Mt 17,5).
Ne, Peter ne pripoveduje lepe pravljice, ko govori o ponovnem prihodu našega Gospoda v veliki moči in slavi. Pripoveduje zgodbo, ki sega v veličastno prihodnost in nas lahko napolni z upanjem in gotovostjo. Tisti, ki ji zaupajo, že zdaj živijo v veselem pričakovanju. To velja tudi za današnji dan!
Johannes Fiedler