Te besede mi še nikoli niso bile tako v tolažbo kot takrat, ko mi je umrl mož. Globoko boli, ko opazujemo in doživljamo, kako ljubljeno osebo, ki je bila vse življenje zdrava in močna, nenadoma doleti bolezen. Telo postaja vse manjše, nemočno in krhko. V tem času smo bolj kot kdaj prej razmišljali o tem, da minljivost res ni Stvarnikov namen za njegovo človeško družino. Ali smo bili nekoč ustvarjeni popolni, da bi živeli življenje, polno truda in dela, bolečin, trpljenja, bolezni in smrti, ter bi potem za vedno izginili?

Seveda se vsi trudimo, da bi se imeli tudi lepo. Toda zabave in praznovanja, dopust, igre in praznovanja, uživanje in blaginja ne morejo odtehtati trpljenja. Živimo v uničenem svetu. Odkar sta prva človeka poslušala glas, ki ni bil Stvarnikov, se je satanska moč razširila po vsej zemlji.

Samo vsemogočni Bog Stvarnik lahko spremeni to bedo. V Svetem pismu so zapisane njegove besede in misli o ljudeh. Evangelij je njegov načrt odrešenja. Bog ne želi vsega uničiti; zavzema se za svoja bitja. Jezus Kristus, ki je postal človek in plačal dolg za nas, je to naredil iz ljubezni, »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Tako kot je vstal Jezus Kristus, bodo vstali tudi vsi, ki so verovali vanj. Tisti, ki bodo takrat živi, bodo dobili novo telo, da bi večno živeli z Bogom na novi zemlji. O tem govori odlomek iz Pisma Korinčanom, od koder je vzeto današnje svetopisemsko besedilo.

Bog je naročil evangelistu in preroku Janezu, naj zapiše Božji pogled v prihodnost za svoje stvarstvo: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične! In obrisal bo [Bog] vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo« (Raz 21,5.4).

Marli Weigt