Izgubil je vse, kar mu je bilo pomembno; lagal je bratu in očetu ter ju izdal. Edino, kar mu je še ostalo, je bil samoten beg v neznano. Tekel je, dokler ni mogel več; ni vedel, kje je. Ko je bil na koncu moči, se je ulegel na tla, si vzel kamen za vzglavje in zaspal. To, kar je takrat videl, je spremenilo vse. Zaspal je z mislijo, da je sam in izgubljen, brez prihodnosti, zapuščen od Boga in ljudi – nato pa je prejel veliko Božjo obljubo (1 Mz 28,13.15).

Ali poznaš občutek izgubljenosti in osamljenosti, ko si brez upanja, da se bo kaj spremenilo, in ko zaspiš s strašnim “kinom v glavi” kakor Jakob? Zavedaj se, da Božja obljuba, da nam bo vedno stal ob strani, velja tudi zate. On, ki točno ve, kaj se je zgodilo, svoje naklonjenosti ne pogojuje z našim vedenjem, ampak nam izpoveduje svojo ljubezen in ne pusti, da ostanemo na tleh. Njegova ljubezen presega vsako krivdo. Jezus v Evangeliju po Janezu 10,29 jasno potrjuje to stališče: “Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.”

To je evangelij, dobra novica o odrešitvi in osvoboditvi, ki tvojo trpečo dušo dvigne k Bogu in te osvobodi z zagotovilom: “Nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni” (Rim 8,38.39).

“Ko se je Jakob prebudil, je rekel: ‘Zares, Gospod je na tem kraju, pa nisem vedel. /…/ Kako strah vzbujajoč [častitljiv, svet] je ta kraj! To ni nič drugega kakor Božja hiša in nebeška vrata!'” (1 Mz 28,16.17) Bog je bil z njim in je tudi z nami, četudi o tem ničesar ne vemo in tega morda trenutno ne čutimo. Po naši veri prebiva v nas (Jn 14,23; Ef 3,17). On v nas in mi v njem – kakor je Jezus eno z Očetom, tako je eno tudi z nami.

To dejstvo želim ponotranjiti po Svetem Duhu in se z Božjo pomočjo zmeraj zavedati, zlasti na podlagi zgoraj opisanih okoliščin, da me nič ne more iztrgati iz njegovih rok in ločiti od njegove ljubezni.

Franz-Josef Eiteneier