Prvo poglavje Evangelija po Luku govori o dveh nosečnostih, ki ne bi mogli biti bolj različni. Zaharija in Elizabeta sta bila duhovniški par. Živela sta pobožno, brezhibno in Bogu všečno življenje. Imela sta vse, razen otrok. V tistih časih je to bila pomanjkljivost, še posebej za duhovniško družino. Med služenjem v templju se je Zaharija srečal z angelom Gabrielom, ki se je vedno pojavil, kadar je Bog želel oznaniti nekaj zelo pomembnega o prihodnosti. Napoved, da se jima bo dolgo pričakovani potomec rodil v njuni visoki starosti, je pustila dvomljivega Zaharija brez besed.

Druga nosečnica je bila Marija, zelo mlada ženska – do nedavnega še samska – ki se ji je prav tako prikazal angel Gabriel in napovedal, da bo rodila sina, ki se bo imenoval “Sin Najvišjega”, katerega vsi pričakujejo (v. 32). Čeprav si tega ni mogla predstavljati in je celo navedla tehten razlog za to, je verjela angelovim besedam. Zanimivo je, da je angel omenil znamenje, ki je potrjevalo resničnost njegovega sporočila – Elizabetino nosečnost. Marija je sprejela nalogo in bila pripravljena sodelovati (v. 38) kljub razlogom, ki so bili v nasprotju z razumom. Ne glede na to pa je čutila potrebo, da to preveri, zato je pohitela k Elizabeti v judejske gore. Srečanje obeh žensk je bil zelo poseben dogodek, ob katerem je Elizabeta izrekla blagoslov nad Marijo.

V tem primeru je bila duhovnikova žena tista, ki je bila napolnjena s Svetim Duhom, in ne duhovnik (v. 41). Prav tako je mlademu dekletu Mariji in ne duhovniški družini bila zaupana velika naloga, da postane mati Zveličarja in Odrešenika sveta.

Dejstvo, da sta se ti dve ženski odzvali Božjemu klicu, čeprav je Bog od njiju pričakoval stvari, ki so bile v nasprotju z vsemi takratnimi navadami, je name naredilo velik vtis. Bog pogosto deluje neobičajno in v nasprotju z našimi predstavami. Ko ima Bog zate poslanstvo, ne sprašuje po tvoji starosti, spolu, izobrazbi ali poklicu. Sprašuje po tvoji pripravljenosti. Ali si pripravljen?

Dagmar Dorn