31.maj
Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem?
Psalm 42,2.3
Hrepenenje po Bogu v tem psalmu izvira iz osebnega trpljenja in posmehovanja sovražnikov, ki pravijo: “Kje je zdaj tvoj Bog?” To zveni zelo sodobno. Ko se zgodijo okoljski dogodki, kot so potresi, gozdni požari in poplave: Kje je zdaj tvoj Bog? Ko se zgodijo vojna grozodejstva in zločini proti človeštvu: Kje je zdaj tvoj Bog? Ko pride do izkoriščanja in korupcije: Kje je zdaj tvoj Bog? Ob sodobnem suženjstvu in škandalih z zlorabami: Kje je zdaj tvoj Bog? Zaradi odvzema pravic in preganjanja zaradi vere: Kje je zdaj tvoj Bog?
Seznam bi lahko nadaljevali. Jezus je opozoril, da se bo v zadnjih dneh krivičnost razmnožila (Mt 24,12 CHR). In ker je v tem kontekstu govoril o lažnih prerokih in zapeljivcih, se ta seznam najbrž nanaša tudi na verske sisteme.
“Zakaj si potrta, moja duša?” se sprašuje David (Ps 42,6), čeprav je razlogov za to več kot dovolj. Toda kljub vsem stiskam si prizadeva, da bi se še močneje oklenil Boga. Tudi mi bi morali posnemati njegov zgled in iskati Gospodovo obličje!
O, skriti Bog, kako hrepenim po tem, da bi te zagledal! Toda kdo lahko prenese tvojo slavo? Jaz, ki sem priklenjen na zemljo, si ne želim “umreti smrt svetlobe”.
Želim živeti v tvoji luči. Naj zdaj živim v tvoji luči, da te bo moje srce gledalo, ko bom osamljen in zapuščen, ko se mi bo pot zdela predolga, ko bo moj omahljivi duh koprnel po tolažbi, ko se bo moja nestanovitnost bala, da bom na koncu vendarle propadel.
Naj zdaj živim v tvoji luči in naj te opazuje moje srce, vse dokler te ne bom, ko spet prideš, videl v sijaju vseh luči – in ostal živ!
Joseph Butscher