Prehod iz starega v novo leto je dober trenutek za razmislek o sebi in svojem času. Danes bi vas rad popeljal v besede čudovitega Psalma 31.

Moj čas. Najprej je to preteklost. Preteklost je določena; ne morem je več spremeniti, lahko pa se je spominjam. Vpliv nekaterih minulih dogodkov občutim še danes. Moj čas je tudi sedanji trenutek, ki ga lahko živim in oblikujem v okviru svojih omejenih možnosti. Moj čas je prav tako prihodnost, ki jo načrtujem, vendar se pogosto zgodi drugače, kot sem pričakoval. Vsekakor je primerno reči, da je moj čas moje življenje.

Tvoje [Jezusove] roke. To niso le Jezusove fizične roke, temveč predvsem njegova dobra dela. Njegove iztegnjene roke vabijo: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi” (Mt 11,28). Njegove roke zdravijo trpljenje in dvigajo zlomljene. Njegove roke delijo kruh in vino. Njegove prebodene roke nosijo krivdo sveta in tudi mojo krivdo. Njegove roke tolažijo in zagotavljajo odpuščanje, se dotikajo in blagoslavljajo.

Povezava med “mojim časom” in “tvojimi rokami” pomeni, da lahko v svojem življenju doživim Božja dobra dela: tolažbo, ozdravljenje, odpuščanje, smisel, podporo, osvoboditev in mir.

Stavek v 16. vrstici se mi zdi še posebej izjemen. Napisan je z vidika človeka, ki govori Bogu, in ne obratno, saj ni Bog tisti, ki pravi: “Tvoj čas, prijatelj moj, je v mojih rokah, če se tega še ne zavedaš.” Bog bi imel to pravico, vendar me ne poučuje in ne nadzoruje, temveč mi prepušča, da sodelujem z njim. Jaz moram prepoznati in reči: “Ti si moj Bog!” Če to izrečem in dovolim Bogu, da deluje v mojem življenju, lahko izkusim njegova dobra dela in njegovo veliko sprejemanje.

Ta stavek je torej več kot le izraz upanja. Je izpoved in molitev, s katero zaupam svoje življenje Bogu. To bi morali delati vsak dan, a morda še posebej ob prehodu iz starega v novo leto.

Andre Zander