Zakaj se je pravzaprav tako težko dosledno držati odločitev o dobrih navadah? Vsak dan se ukvarjati s športom, brati Sveto pismo in hoditi spat ob pravi uri. Ali pa, da ne bomo več jedli sladkarij, da se ne bomo več jezili in da se od zdaj naprej ne bomo več obremenjevali zaradi stresa. Študije kažejo, da večina ljudi že po nekaj neuspešnih tednih opusti dobre odločitve. Ali bosta morda pomagali večja disciplina in moč volje? Verjetno ne, kot kaže realnost. Večina ljudi pozna pregovor: “Zdaj ne razmišljaj o rožnatem slonu!” Toda ravno ko se zavestno trudimo, da ne bi razmišljali o njem, se nam bo slon zagotovo prikradel v misli. Z aktivnim bojem proti čemu – kar koli že to je – se običajno zapletemo prav v to! Zato se neka angleška fraza glasi: ‘What you resist persists,’ kar v prevodu pomeni: ‘Tisto, čemur se upiraš, ostaja.’ Zato je čas, da razmislimo o novi strategiji.

Morda bi bilo treba najprej spremeniti stališče. Zdi se, da Jezus postavlja stališče pred vedenje. V Novi zavezi pravi: “Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu.” Biti bolj v Jezusu in pustiti, da je Jezus bolj v meni, je življenjska drža in ne le novo vedenje. Vredno je dati Jezusu več prostora v našem življenju in hkrati sogovorniku priznati, da je Bog navzoč tudi v njegovem življenju in se z nami srečuje po njem. To, da se Bog razodeva v nas in po nas, dela nas in drugo osebo bolj dragoceno.

Odkrivanje Božjega delovanja v meni in v drugi osebi ima trajnejši učinek na naše vedenje kot prebiranje kontrolnega seznama dobrih navad. V vsakem primeru vodi k dvema osrednjima vrednotama: sprejemanju in hvaležnosti. Sprejemanje je notranji “da” sedanji resničnosti, ki kaže, da je tako, kot je. Sprejemanje tega, kar je v tem trenutku, je predpogoj za vsako spremembo in za hvaležen odnos do življenja.

To konkretno pomeni, da mora biti naša “začetna energija” pozitivna in potrdilna, šele potem se lahko premaknemo, nekaj zgradimo in razvijemo. Naj nas Bog pri tem blagoslovi.

Wolfgang Dorn