Vsak se šolskih dni spominja drugače. Nekdo je ob spominu nanje vesel, hvaležen in hkrati žalosten, da jih je konec, drugi si z olajšanjem oddahne, da je končno vse minilo. Zagotovo so učitelji precej različni, a v mojih šolskih dneh je bila dobra družba tista, ki mi je pomagala premagati marsikatero stisko.

Poučevanje je pomembno tudi v povezavi z Božjo besedo, Svetim pismom. Vendar Kristus ostaja učitelj vseh. Ko je živel na zemlji, je poučeval vse vrste ljudi, od pismouka v sinagogi do cestninarja na njegovem domu. Vedno se je trudil, da bi svojim poslušalcem pokazal pot do resničnega življenja.

Ne želim pozabiti truda svojih učiteljev. Veliko jim dolgujem. Ne kujem jih v zvezde, vendar jih ohranjam v hvaležnem spominu. Spominjam se jih kot ljudi, ki so me oblikovali s svojim ljubečim sprejemanjem – še posebej krščanskih učiteljev, ki so mi bili zgled s svojo trdno vero. Iz odnosa s Kristusom je zraslo bratstvo, ki je odpravilo značilen hierarhični odnos med učiteljem in učencem. Med enim od mojih tedanjih učiteljev in menoj se je razvil tesen odnos, ki je ostal do konca njegovega življenja. Bil mi je v oporo in pomoč v različnih življenjskih situacijah.

Kako dobro je, da tudi danes obstajajo takšni učitelji, ki nas približujejo Jezusu in življenju z njim. Ne samo da oznanjajo pot v Božjo slavo, ampak tudi sami živijo to upanje. Najpomembnejše pri vsem tem pa je nenehno gledanje na Jezusa, začetnika in izpopolnjevalca naše vere, “saj ste bili vendar za to poklicani, /…/ da bi hodili po njegovih stopinjah” (1 Pt 2,21).

Siegfried Öhler