Bila je sobota. Bila sem pri bogoslužju, vendar se mi je zdelo, da dan ni dober; bila sem žalostna in vznemirjena. Spopadala sem se z različnimi težavami, ki so mi povzročale velike skrbi. Mučilo me je vprašanje, zakaj mi je Bog naložil toliko bremen.

Popoldne sem preživela doma. Poslušala sem svojo najljubšo zgoščenko in ob njej zavzeto prepevala. Bilo je dobro, da sem svojim občutkom pustila prosto pot. Stala sem ob oknu in gledala ven. Bilo je oblačno, nebo je bilo sivo, vendar ni deževalo. Takrat pa sem doživela nekaj edinstvenega. Med petjem sem pomislila: “Prav zdaj bi bilo lepo videti mavrico.” Pogledala sem v nebo in nenadoma se je tam zelo nežno pojavila mavrica! Srce mi je zaigralo in v oči so mi privrele solze. Zame je mavrica vedno znamenje, da je Bog navzoč in povezan z nami. Vidna je bila le zelo kratek čas in le zame. Povsem prepričana sem, da me Bog nikoli ne bo pustil same, ne glede na to, kaj bom morala prestati. Pokazal se mi je. Hvala ti, Bog!

Božja ljubezen do mene me je povsem prevzela. Bog mi daje moč in je z menoj, čeprav tega ne čutim vedno.

Bog ne odžene vedno vseh naših skrbi in ne odvzame vsakega bremena. Vendar nam jih pomaga nositi in nam nalaga le toliko, kolikor smo sposobni nositi in prenašati. Uporabite njegovo moč, pomoč in blagoslov! Kajti On vas ljubi tako zelo, kakor ljubi mene.

Sandra Widulle