30.junij
Rekel jim je: ”Vidite vse to? Resnično, povem vam: Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.”
Evangelij po Mateju 24,2
Zgodovina templja je burna in razgibana. David je osvojil Jeruzalem in ga naredil za glavno mesto Izraela. Preselil se je v palačo in spoznal, da v nasprotju z njim Bog v Jeruzalemu nima stalnega bivališča. Vendar je bil Salomon tisti, ki je končno zgradil tempelj. Božji namen je bil, da bi tempelj bil hiša molitve za vse narode (Lk 19,46; Mr 11,17). Judovski kralji so to vizijo izgubili izpred oči. Babilonci so uničili slavni Salomonov tempelj. Po 70 letih ga je Ezra obnovil pod perzijskim kraljem Kirom, vendar je bil kasneje oskrunjen, ko so ga spremenili v Zevsovo svetišče. Toda Herod Veliki ga je spet obnovil. Po judovskih uporih in obleganju Jeruzalema so ga leta 70 n. št. dokončno uničili Titovi pobesneli legionarji. Jezus je prerokoval: “Tu ne bo ostal kamen na kamnu!” Desetletja pozneje je rimski cesar Julijan Apostata pripravil načrt za njegovo obnovo, da bi naredil uslugo Judom in ovrgel Jezusovo prerokovanje. Zagotovil je gradbeni material in delavce, vendar so večkratni potresi ustavili projekt. Po kratki vladavini naj bi Julijan na smrtni postelji vzkliknil: “Torej si vendarle zmagal, Galilejec!”
To je bil hiter pregled zgodovine templja. Pri vsem tem izstopa naslednje: Bog hrepeni po svojem ljudstvu in ima vizijo, ki vključuje vsa druga ljudstva. Bog želi “prebivati” med svojim ljudstvom in vsemi narodi. Želi si biti zelo blizu, vendar se je njegovo ljudstvo od njega oddaljilo in je prezrlo zavezo. Ali se veselimo, da je Božje ljudstvo sestavljeno iz vseh narodov in jezikov? Ali se zavedamo Božje bližine? Koliko nas ta vsak dan gane? Ali ima Bog pravico bivati v mojem življenju?
Angleški učenjak in agnostik A. Collins je na sprehodu srečal dekle, s katerim se je zapletel v pogovor. Hitro je ugotovil, da verjame v Boga, zato jo je posmehljivo vprašal: “Ali je tvoj Bog velik ali majhen?” Dekle je odgovorilo: “Bog je tako velik, da napolnjuje celotno vesolje, in tako majhen, da lahko živi v mojem srcu.”
Burkhard Mayer