Ko včasih vprašam ljudi, ki jih kaj bremeni, kaj lahko naredim zanje, verniki in drugi pogosto rečejo: “Moli zame.” To je priporočal tudi Jezus. Toda kako Bog uslišuje molitve? Jožef je bil prodan v suženjstvo (1 Mz 37,27.28), a kako goreče je pred tem prosil za pomoč, ko je bil v jami! Pozneje je postal najmogočnejši mož v Egiptu poleg faraona. David je obupano molil za svojega umirajočega otroka (2 Sam 12); Bog mu je nato dal slavnega Salomona. Pavel si je želel ozdravitve zaradi telesne bolečine oziroma hibe, vendar mu je Bog rekel: “Moja milost je vse, kar potrebuješ! Kajti ravno ko si šibek, moja moč na tebi deluje na poseben način” (2 Kor 12,9; svoboden prevod).

Ali lahko pripomoremo k temu, da bo naša molitev uslišana? Sveto pismo navaja značilnosti molitve, ki so Bogu všeč: na primer ko molimo z vero (Mr 11,24), v skladu z Božjo voljo (1 Jn 5,14), vztrajno (Kol 4,2) in pripravljeni odpustiti (Mt 6,12). Osebno doživljam ali opažam več uslišanih molitev, odkar se Bogu zahvaljujem, namesto da bi se pritoževal. Kljub temu tudi jaz prosim kot Jezus: “Ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti” (Mt 26,39). Na določeni stopnji svojega življenja sem tudi sam lahko jasno videl njegovo vodstvo – kakor Jožef, ki je rekel svojim bratom: “Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro” (1 Mz 50,20).

Molitev imenujemo dihanje duše. Molimo lahko na primer v svoji “sobici” (Mt 6,6) ali v molitveni skupini. Glavno je, da molimo in ohranjamo povezanost z Bogom. Zelo cenim staro himno Paula Gerhardta: “S skrbjo, žalostjo in samopožrtvovalno bolečino od Boga ničesar ne dobimo, toda goreča molitev spremeni vse” (ghs 396). V zvezi z uslišanjem naših molitev se mi zdi koristna tudi premisleka vredna pesem “Stopinje”, ki govori o tem, kako je nekdo v sanjah hodil z Jezusom ob obali; tam je od časa do časa videl odtise le enega para nog. Gospoda je vprašal, zakaj ga je pustil samega v težkih trenutkih. Odgovoril mu je: “V času preizkušenj in trpljenja, ko ti vidiš na poti en sam par stopinj, takrat sem te nosil v naročju.”

Albrecht Höschele