Ko tipkam te vrstice, je sredina novembra 2019. Ker sem v pokoju, imam čas za pozorno spremljanje družbenopolitičnega dogajanja. Že več tednov je poleg trenutne begunske krize v središču pozornosti medijev še ena težava: pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanj v Nemčiji, zlasti v večjih mestih. Izrazi, kot so ”oderuške najemnine”, ”opeharjenje” in ”nepremičninski prevaranti”, na zaostrenem stanovanjskem trgu niso več izjema. Upajmo, da bo vladi uspelo pripraviti državljanom prijazne predpise, da bi se vse bolj napeta situacija lahko pomirila.

Nekaj je gotovo: v nebesih oziroma na novi zemlji ne bo več pomanjkanja stanovanj. Ne bo več prosilcev, ki skušajo najti prosto stanovanje, a morajo razočarani oditi, ker ga je uspela dobiti le ena oseba. Ne; obljubljeno nam je, da bo dovolj prostora za vse. Bivališče bo udobno in ne bo težav z nenehno naraščajočimi stroški najemnine.

Zanimivo je, da je to obljubil prav Jezus, ki je dolga leta živel brez stalnega bivališča (Mt 8,20). Svoj varen dom v Nazaretu je zapustil pri približno tridesetih letih in bil nato s svojimi učenci nenehno na poti, a ne kot brezdomec v današnjem smislu. Jezus se je odrekel udobju svojih štirih sten in varni strehi nad glavo. Prostovoljno si je postavil drugačne prednostne naloge.

Jezus je s svojo žrtvijo na križu vnaprej plačal vse stroške najemnine za našo selitev v nove nebeške stavbe. Če to ni razlog za veselo pričakovanje! Ob tem se poraja vprašanje, kje je ključ od stanovanja. Jezusov odgovor je jasen: “Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni” (Jn 14,6).

Jürgen Schammer