Zakaj moramo biti opravičeni pred Bogom? Na prvem mestu ne zato, ker smo grešili, temveč zato, ker smo grešniki. To, da smo grešniki, se kaže v tem, da počnemo stvari, ki so v nasprotju z Božjo naravo. Njegova zakonodaja mi kot ogledalo kaže, da sem grešnik. Moje mišljenje, moje pobude in moja dejanja so zunanji znaki notranjega stanja. Če bi počel manj slabih stvari in delal več dobrih, ali bi me to približalo nebesom? Ne; to, da smo grešniki, se ne spremeni, če manj grešimo. Potem pa kar veselo grešimo naprej! Ta misel je bila absurdna že za Pavla. Tudi za Lutra je bilo nepredstavljivo brez kakršnega koli prizadevanja počivati na Jezusovih zaslugah. Ne; oseba, ki je sprejela odrešenje po Jezusu, to kaže v vsakdanjem življenju ter tako duhovno in praktično raste.

Bog nam je pravičnost, ki jo on priznava, pripisal v “pravnem koraku”. “S Kristusom so ravnali, kot si zaslužimo mi, da bi z nami ravnali, kot si zasluži On. Obsojen je bil zaradi naših grehov, pri katerih ni imel nobenega deleža, da bi bili mi opravičeni po njegovi pravičnosti, pri kateri nismo imeli nobenega deleža. Trpel je smrt, ki je bila naša, da bi mi prejeli življenje, ki je bilo njegovo” (Ellen White, Jezusovo življenje, str. 25). Ta opravičilna razsodba ni pogojena z našim prizadevanjem, da bi postali bolj podobni Jezusu. Navsezadnje je bila ravno to Lutrova muka: “Kako naj si pridobim milostnega Boga? Kaj moram še narediti, da bi bil Bogu všeč?” Tisti, ki si prizadeva živeti moralno popolno, da bi bil Bog zadovoljen z njim, lahko sprejme Jezusa kot učitelja in zgled, ne pa kot Odrešenika. V bistvu poskuša odrešiti samega sebe. Vendar nam Bog ne ponuja delnega odrešenja, kot je na primer odpuščanje po Jezusu, posvečenje (sprememba značaja) pa po naših prizadevanjih. Naša odrešitev v celoti počiva v Kristusu. Ne temelji na naših dejanjih, značaju ali občutkih.

Bog je “prenesel” odrešitev tja, kjer je na varnem – v nebesa, k svojemu Sinu, velikemu duhovniku Jezusu Kristusu. Zaradi tega daru lahko gremo hvaležni v ta dan. Sprejeti smo. Iz hvaležnosti si prizadevajmo Jezusu prinašati veselje.

Matthias Müller