Hal je bolan. Že več let ima živčno paralizo, zaradi katere vse težje obvladuje svoje mišice. Vsak dan se s težavo vzpenja in spušča po 14 stopnicah od garaže do stanovanjske hiše. Večkrat se mora ustaviti, da mu sploh uspe priti. Zagrenjen je in pogosto razmišlja o časih, ko je bilo vse veliko lažje.

Nekoč je nekam potoval z avtomobilom. Bilo je temno in deževno; vožnja je bila naporna. Nenadoma je opazil, da mu je počila zračnica. Kaj naj naredi? Pred seboj je zagledal hišo, v kateri je gorela luč. Počasi je zapeljal na dovoz in potrobil. Iz hiše je prišlo dekle. Pojasnil ji je, da ima počeno zračnico in da lahko hodi le z berglami. Dekle je odšlo v hišo in se kmalu vrnilo z moškim. Oba sta bila oblečena v nepropustna oblačila za dež. Takoj sta se lotila menjave kolesa. Opazoval je, kako sta pritrdila dvigalo in dvignila avto, zamenjala kolo in avto spet spustila. ”Kako rad bi to naredil sam!” je pomislil. Plačal jima bo. Ko sta končala, je moški stopil k njegovim vratom. Hal je spustil okno, se mu zahvalil in mu pomolil bankovec. Moški je rekel: “Če sva lahko bila koristna, je že to dovolj. Želim vam srečno pot!” Nato je prišlo še dekle in se poslovilo: “Prijetno potovanje! Mimogrede, moj oče ni videl bankovca, ki ste mu ga ponudili, ker je slep.” To je nanj naredilo globok vtis: slepec mu je pomagal v njegovi stiski! Odslej je vse pogosteje iskal načine, kako bi lahko kaj naredil sam, in se manj pritoževal nad stvarmi, ki jih ni mogel več delati.

Pogosto se tudi mi počutimo tako. Zaradi starosti ali drugih okoliščin se moramo posloviti od ljubljenih dejavnosti, ki smo jih lahko nekoč brez težav opravljali. Naše omejitve so nam že na prvi pogled vidne in nenehno se jih zavedamo. Lahko nas resnično potrejo, tako da trpimo in žalujemo. Žalovanje ima svoj čas. Toda vedno bodimo bolj pozorni na to, kaj še zmoremo; kako lahko še vedno delamo dobro; kako smo lahko še vedno tu za druge. Če se bomo o tem pogovarjali z Bogom, bomo našli načine, kako biti blagoslov drugim. Tako kot Hal bomo napolnjeni s hvaležnostjo in zadovoljstvom.

Armin Richter