Kot vsakih štirinajst dni sedim v čakalnici in gledam sliko na steni. Upodobljena je pokrajina fjorda: strme skale, modro nebo, modrozelena voda in v ospredju skala, na kateri leži staro ladijsko sidro. Sidro in veriga sta zarjavela. Zdi se, da je skalo spomladi in jeseni preplavila visoka voda, tako da sta se sidro in veriga obarvala rjasto rjavo. Voda tega ni mogla več sprati, zato je tudi skala ohranila barvo, ki zanjo ni naravna.

Ko iz tedna v teden čakam, da me pokličejo v ordinacijo, se ob pogledu na sliko sprašujem, ali tudi jaz puščam barvo v svoji okolici. Ali je “skala”, na kateri ležim kot sidro ali veriga, dobila barvo zaradi moje rje? To si predstavljam v pozitivnem smislu. Ali sem s svojimi krščanskimi vrednotami, ki so mi v življenju pomembne, vplival na ljudi okoli sebe? Ali se opazi, da se ljudje v moji prisotnosti drugače obnašajo, drugače ravnajo drug z drugim in se drugače pogovarjajo med seboj?

Svoje vere ne skrivam in vedno znova občutim, kako ljudje iščejo stik z mano, ker imajo vprašanja o Svetem pismu, cerkvi, veri ali Bogu. Sidro, ki leži na skali, tam ne pušča rje namerno. To se zgodi po naravni poti. Tudi psalmistove besede, da si želi izpolnjevati Božjo voljo in da ima v srcu njegov zakon, zvenijo naravno in prostovoljno. Ne gre za nekaj, kar bi nam bilo vsiljeno. Skoraj samoumevno je, da so nam krščanske vrednote pomembne, da jih zagovarjamo in tudi v družbi bližnjih živimo v skladu z njimi. Naša beseda mora biti veljavna in resnična. Moramo biti vredni zaupanja in z nikomer ne smemo ravnati vzvišeno. Na ta način lahko vplivamo – in tudi bomo vplivali – na ljudi okoli sebe. Tisti, ki nas še ne poznajo, bodo v nas prepoznali kristjana. Ali ni to lepa zamisel?

Pri otroškem bogoslužju smo včasih peli pesem:

“Gospod, ali imaš zame delo?

Zate ga opravil bom veselo!

Moje roke šibke so in male,

s tabo rade bi sodelovale.”

To želim vedno imeti v mislih in si peti to pesem, včasih tiho, včasih glasno.

Holger Hentschke