Psalm 23 je zagotovo najbolj znan psalm; nekateri ga znajo na pamet. Mnogi so ga glasno ali tiho molili v različnih življenjskih okoliščinah. Dajal jim je tolažbo in upanje, zlasti v težkih razmerah. Sam sem ta psalm molil s hudo bolnimi in umirajočimi ljudmi ter izkusil moč in zaupanje, ki ju prinaša.

K temu zagotovo pripomorejo močne in nepozabne podobe, ki so (skoraj) brezčasne in jih lahko razumemo tudi danes: v suhi deželi najdemo zelene, bujne travnike, čez katere tečejo potoki, polni vode. To je prispodoba Božje skrbi: tukaj so zadovoljene vse naše potrebe.

Sledijo ozke doline, kamor skoraj ne prodre sončna svetloba. Poti so kamnite, naporne in nevarne. Temna dolina že pregovorno predstavlja težka življenjska obdobja. Kako dobro je imeti izkušenega sopotnika, ki ima pastirsko palico ter nam nudi zaščito in varnost.

Na koncu psalma je povabilo k bogato obloženi banketni mizi. Na voljo je več kot le osnovna ponudba; to je praznovanje, obilje in užitek. Bog je naš gostitelj, mi pa smo lahko njegovi gostje. Bog nam res želi dobro!

Roland E. Fischer

Čudovit si pastir,

ki me vodiš k sveži vodi.

Kraljevo mizo si bogato pogrnil zame.

Prihajam k tvoji mizi,

prihajam in zagotovo vem,

da si ti moj čudoviti pastir.

(ghs 69)