Redno tečem v naravi in vedno sem vesel družbe. Ena od mojih tekaških partneric mi je nekega dne povedala, da si želi do svojega 50. rojstnega dneva preteči še nekaj tekov. Med njimi so bili polmaraton, maraton in tek v blatu. Za slednjega je iskala spremljevalca. Tako se je zgodilo, da sva se zdaj dvakrat skupaj udeležila blatnega teka z ovirami.

Med blatnimi teki sem razmišljal o našem življenju. Tako v življenju kakor pri blatnem teku ni toliko pomemben čas, ki ga potrebujemo, da pridemo do cilja, ampak dejstvo, da pridemo do njega. Pred startom smo se dobro ogreli. Nato smo se odpravili na progo, ki je potekala po hribih in dolinah, skozi grmičevje in polja. Ovire so nam predstavljale izziv; šli smo skozi vodne jarke, čez zidove, ograje, rampe in podobno. Kdor je prvi prišel do ovire, je počakal na druge in jim pomagal. Pri eni oviri sem poln energije pomagal toliko udeležencem, da sem na koncu ostal sam in sem tudi jaz potreboval pomoč. Moja spremljevalka se je vrnila in mi pomagala, tako da sva lahko skupaj nadaljevala tek.

Tudi mi se moramo vsako jutro dobro pripraviti na vsakodnevni tek, na primer z jutranjico. Z Bogom lahko preskočimo vse ovire in zidove. Ne pozabimo na bližnje, ampak tecimo skupaj! Na neki točki bom potreboval podporo sočloveka, na drugi pa bo morda on potreboval mojo. Privoščimo si tudi potrebne počitke in se ustavimo na postajah za osvežitev, sicer nas bo pozneje zagrabil krč, kot se nam je zgodilo letos na predzadnji oviri po skoraj 20 kilometrih. Mraz, mokrota, umazanija in napor – vse to je bilo preveč. Trdno osredotočeni na cilj smo ga vendarle dosegli – morda z zadnjimi močmi in utrujeni, a srečni.

Po toplem tušu in svežih oblačilih smo se počutili kot novorojenčki. Podobno bo v duhovnem smislu, ko se bomo na koncu življenjske poti srečali z Jezusom: nova oblačila, novo bitje. Veselim se tega!

Thorsten Hentschke