Ko so me po nesreči sprejeli v bolnišnico in sem po prvih pregledih in izvidih prišel v svojo sobo, je zdravnik spet pristopil k meni in rekel: “To bo zdaj za nekaj časa vaš dom. Verjetno boste morali pri nas ostati pet tednov.” Mislil sem, da se mi bo zmešalo. Pet tednov ležanja v bolnišnici? Tiho v postelji? Naslednji dan mi je zdravnik na viziti rekel: “Želite hitro oditi? Ostanite v postelji, počivajte in vestno jemljite zdravila; potem bo morda šlo hitreje.” Bližala se je velika noč in imel sem toliko načrtov za proste dneve!

Začel sem se dolgočasiti in moje razpoloženje ni bilo najboljše. Toda že prvi dan sem imel dva obiskovalca: pastorja in prijatelja motorista. Ko so me po treh tednih in dveh dneh odpustili, so me pohvalili, da sem se dosledno držal postelje. Medicinske sestre so me vprašale, kako lahko človek tako dolgo leži v sobi s štirimi bolniškimi posteljami in je še vedno dobre volje. “In kar nas še bolj zanima: Kako to, da ste imeli vsak dan obiske?” Res je bilo tako: družina, prijatelji, soverniki, kolegi motoristi, učenci iz avtošole – vsi so prišli. Med tednom, ob vikendih, med odmori za kosilo, popoldne in zvečer. Zelo sem bil vesel te pozornosti in dobro mi je delo, ko so me spodbujali. Čutil sem njihovo sočutje. Bili so moje razvedrilo in družba.

Ne maram bolnišnic, a odkar sem izkusil, kako blagodejno je, ko te ljudje obiščejo, si vzamejo čas zate in pokažejo zanimanje, sem spoznal, kaj je Jezus želel izraziti z današnjo svetopisemsko vrstico. Spodbuja nas, naj ljubimo svojega bližnjega, saj je to tisto, kar je zares pomembno. Več pozornosti moramo nameniti drugim kakor sebi. Zanimati se moramo za bližnjega, narediti nekaj dobrega zanj, ga na primer obiskati … Kadar koli slišim, da je nekdo bolan in mora ostati v postelji – ali doma ali v bolnišnici ali v domu za ostarele – ali da je nekdo sam in čaka na obisk, grem k njemu. Ker sem na lastni koži izkusil, kako lepo je to.

Holger Hentschke