Doživela sem spolno in telesno nasilje, zato čutim potrebo po pogovoru z drugimi žrtvami in po zavzemanju za naše interese. Želim videti, namesto da bi gledala stran.

Ob tem sem spoznala, da nam zaradi težkih spominov običajno primanjkuje veselja. Razmišljala sem o tem, kako bi to veselje lahko ohranili tudi v različnih stiskah. Postalo mi je pomembno, da grem v naravo, najdem mir, se umirim in se zavem Božje navzočnosti. Seveda to deluje tudi na drugih krajih, kjer se počutimo varne in blizu Bogu.

Spodbudno je odkrivati lepe stvari v vsakdanjem življenju. Na primer cvet med ruševinami, nasmeh otroka ali mimoidočega. Ker si rada zapisujem stvari, se mi je porodila zamisel, da bi vse lepe stvari zapisala v knjigo veselja, da bi posebne trenutke s slikami, pesmimi, svetopisemskimi vrsticami, koristnimi stavki ali drugimi lepimi stvarmi ohranila kot spomin.

Ta knjiga lahko postane moj vir moči in zakladnica, ki me bo spominjala na prijetne stvari v življenju. Iz tega se lahko razvije notranja moč. Kakor v zgornji svetopisemski vrstici, ki jo je Pavel napisal Galačanom: “Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba.” Takoj za ljubeznijo je omenjeno veselje. To me je še posebej nagovorilo. Veselje je Božji dar ljudem. Sad Duha so značajske lastnosti, ki jih Duh ustvarja v srcu vernikov, da bi poveličevali Boga. Navedli bi lahko še veliko drugih svetopisemskih odlomkov, s katerimi bi pokazali, kako je veselje opisano kot sad Duha.

Toda popolnega veselja še vedno ne poznamo; razodelo se nam bo šele ob Jezusovi vrnitvi, ko bodo izginili žalost, trpljenje in smrt: “Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več” (Raz 21,4).

Damaris Hope