Danielova knjiga me vedno znova navdušuje. Daniel in njegovi prijatelji so bili zgled vztrajnih, trdnih in samozavestnih mož. Mnogi poznajo zgodbo o Danielu v levji jami. V kraljestvu je bil izdan zakon, da se mora častiti samo kralja Darija. Kdor bi temu nasprotoval, bo vržen v levjo jamo. Toda za Daniela je obstajala samo ena možnost: še naprej častiti samo svojega Boga. Njegova dejanja so izhajala iz neverjetnega zaupanja v Boga.

Živimo v času, ko se zdi, da je težko imeti osebno prepričanje in se ga držati. Potrebnih je veliko osebnih prizadevanj, da ne podležemo velikim oblikovalcem javnega mnenja današnjega časa. V preteklosti so bili to tisk, film in televizija, danes pa so to vse bolj družbeni mediji, kot so Facebook, Instagram, YouTube in podobni, ki vsakodnevno vplivajo na ljudi in jim govorijo, kaj je zanje dobro in kaj slabo ter kako naj se oblačijo in vedejo, če želijo pripadati. Toda če se ravnam izključno po vplivnežih našega časa, pozabim, kako samostojno razmišljati. Zato ni presenetljivo, da si mnogi v prisotnosti določene skupine komaj upajo izraziti drugačno mnenje.

Kakšni so vzroki za takšno vedenje? Strah, da bi se osmešili, in strah, da bi kaj izgubili. Kristus pravi: “Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal” (Jn 16,33). V tem je skrivnost! Če imam takšno vero v Boga in se zavedam njegove vsemogočnosti, se mi ni treba podrejati drugim mnenjem. To me pripelje nazaj k zgodbi o Danielu v levji jami. Kralj Darij ni prepoznal le Danielove veličine in osebnosti, temveč tudi Božjo veličino in vsemogočnost, “kajti zaupal je v svojega Boga” (Dan 6,24). Glagol “zaupati” je soroden glagolu “upati si”. Daniel si je upal, ker je zaupal. Tudi jaz bi danes rad ravnal tako.

Hans Wilhelm