Uživam na počitnicah ob Severnem morju; opazujem širno obzorje, medtem ko mi veter piha skozi lase. Zaradi prostranosti neba se moje misli tu veliko lažje umirijo kot doma. Ob tem večkrat pomislim na današnje svetopisemsko besedilo. Kako prav je imel Bog s to izjavo! Njegove misli so res veliko višje od mojih.

Kadar me bremenijo vsakdanje težave in skrbi, se moje misli pogosto vrtijo v krogu. Moja zmožnost videti rešitve in možnosti se zelo skrči. Še posebej ponoči se pogosto znajdem v izčrpavajočem miselnem mlinu.

Ko berem svetopisemske zgodbe, se zavem, da nimam le jaz te težave. Izraelci so doživeli Božjo veličino ter osvoboditev iz Egipta in od svojih zatiralcev. Potem pa so v puščavi postali lačni in so videli le to težavo, namesto da bi razmišljali o Božjih možnostih. Zaželeli so si, da bi se vrnili v Egipt, in bridko očitali Mojzesu in nazadnje tudi Bogu. Ko se je Mojzes ob koncu svojega življenja ozrl na ta čas, je podal zanimivo izjavo: “Postavil vam je stiske in vas naredil lačne. Nato vam je dal jesti mano, ki je niste poznali ne vi ne vaši predniki. Hotel vam je pokazati, da človek ne živi samo od kruha, ampak predvsem od Gospodovih besed” (5 Mz 8,3 [prevod iz nemščine]). Bog ni poznal le čudovitega načina, kako dati Izraelcem hrano, ampak jim je z mano tudi pokazal, da morajo svoje oči usmeriti vanj. Bog nam daje počitek, globok mir in perspektivo v razmerah, ki so s človeškega vidika brezupne. Njegove misli so namreč višje od naših.

Na nasipu še enkrat globoko vdihnem in se prepustim razgledu. Tudi ko se bom vrnila v vsakdanje življenje, ne želim pozabiti, da so Božje poti višje od mojih in da lahko zaupam njegovemu vodstvu.

Sandra Heddrich