Pravkar sem obiskal očesno kliniko. Tam so mi po zdravljenju prevezali oči. Zahvaljujoč reži v povoju sem vseeno nekako našel pot do železniške postaje, vstopil na vlak in se odpeljal domov. Po približno desetih minutah je prišel sprevodnik preverjat vozovnice. Mojo je gledal dlje kot običajno in rekel: »Vaša vozovnica je neveljavna. Na njej je včerajšnji datum.« To ni bilo mogoče, ker sem jo pravi čas kupil in potrdil. Čeprav sem zatrjeval, da sem nedolžen, mi ni verjel. Moj očesni povoj ga je očitno prepričal, da me ni kaznoval, toda naslednjič mi – tako je rekel – ne bo prizanesel. Zakaj mi sprevodnik ni verjel? Med svojo službo je zagotovo mnogokrat doživel, da so mu potniki pripovedovali pisane zgodbe, le da bi se izognili globi.
Današnje svetopisemsko besedilo nas v drugem delu opozarja, naj se ne zanašamo na ljudi. Zaman sem v Svetem pismu iskal besedilo, ki bi nas spodbujalo, naj zaupamo ljudem. Zakaj Božja beseda molči o tem? Ljudje smo pozabljivi in vedno znova se nam zgodi, da v odločilnem trenutku zatajimo. Takšen sem tudi jaz, kar lahko potrdi tudi moja žena. Kljub temu si zaupava, saj se zavedava, da ljudje ne morejo zagotoviti popolne varnosti, četudi bi si to želeli. Kaj narediti, ko zlorabim zaupanje neke osebe? Upam na odpuščanje in prosim za drugo priložnost. To velja tudi v obratni smeri.
Toda živimo v času, ko se zdi, da je okoli nas več laži kot resnic. Predsedniki in drugi svetovni voditelji, avtomobilska podjetja itd. so postali neslavni pionirji na tem področju.
Današnja svetopisemska vrstica ima tudi prvi del. Obstaja namreč avtoriteta ali sogovornik, ki mu lahko brez zadržkov zaupamo. To je Bog. A da bi mu lahko zaupal, se moram ukvarjati z njim in njegovimi obljubami. Drugi korak je, da se zanesem na njegovo besedo. S tem imam najboljše izkušnje.

Wilfried Krause