Pregovori spadajo med poezijo Stare zaveze, tako kot Psalmi in Visoka pesem. Vendar nimajo rim, ampak so neke vrste miselna poezija. Pogosto so v verzih iste ali nasprotujoče si misli, kot na primer: “Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi” (Ps 119,105) ali “Kateri sejejo v solzah, žanjejo med veselim petjem” (Ps 126,5 EKU).

Naše današnje svetopisemsko besedilo sodi v kategorijo nasprotij: “Človekovo srce se domisli, /…/ toda le Gospod usmerja.” Iz njega smo naredili kratek pregovor, ki se rima [v nemščini]: “Človek misli, Bog usmerja.”

Zdaj pa od zunanje oblike k vsebini. Ko razmišljam o poteku svojega življenja, opazim resničnost zgornjih besed. Takrat sem “mislil”, da bi se lotil naloge kot Martin Luter: prevajati Sveto pismo, “gledati ljudem v usta” in jim potem pridigati na njim razumljiv način. Za to sem si v šoli izbral stare jezike. Tudi ko sem šel na usposabljanje v Friedensau, sem uspešno opravil dva semestra hebrejščine – jezika Stare zaveze. Profesor mi je na koncu rekel: “Nadaljuj!”

Na mladinskih svetopisemskih tednih in podobnih dogodkih se je želja, da bi postal Kristusov ambasador, še okrepila. Vedno sem skrbel za pravilno razumevanje in razlago svetopisemskih besedil, vendar nisem želel biti prepirljiv. Jezus me je končno poklical v svojo službo, vodil moje korake ter mi dal gotovost in veselje pri delu z verniki. Hvaležen sem tudi za svojo zvesto in ljubečo ženo ter otroke, ki so večkrat težko privolili v naše selitve.

Bili so tudi trenutki, ko sem globoko dvomil o tem, da Bog vodi moje korake. Na primer takrat, ko sem prejel naročilo za gradnjo kapele in sem bil prepričan, da je to zame pretežko delo. Toda Bog me je s proučevanjem Ezrovih in Nehemijevih pričevanj vodil nazaj k miru.

Kot mlad človek si nisem zamislil in načrtoval vsega, kar me je čakalo v življenju, ko smo peli: “Kamor me Bog vodi, tja bom šel, ne da bi sam kaj izbral.” Zaupal sem dobremu Božjemu vodstvu. Tako delam tudi danes.

Richard Schwarz