Morda se spomnite spodbudnih besed svojih staršev, ki so vas že zgodaj naučili, da se morate zahvaliti darovalcu, ko prejmete darilo. Tudi psalmistu in pesniku Davidu je bilo to pomembno v njegovem burnem življenju. Današnje svetopisemsko besedilo najdemo na začetku štirih drugih psalmov in tudi v Kroniški knjigi. Prav neverjetno je, kako je ta človek kljub številnim težavam, sovražnosti in grožnjam s smrtjo vedno znova doživljal Božjo dobroto.

Bodimo iskreni: ali ne tudi mi včasih dvomimo o Božji dobroti, še posebej zdaj, v času žetve? Lansko poletje je bilo vroče in suho, veliko škodljivcev je napadlo naše pridelke, kmetje pa so stokali zaradi izpadov pridelka. Na robu mojega vrta je mala sliva. Prepuščena je sama sebi in se mora zadovoljiti s tem, kar ji daje zemlja. Ko sem se med obiranjem z majhnim vedrom odpravila tudi k njej, sem pričakovala le nekaj plodov. Vendar še zdaleč ni bilo tako! Moje vedro se je napolnilo do vrha in tudi drugo je bilo na koncu do roba polno sočnih sliv. V tistem trenutku sem začutila Božjo prijaznost in dobroto ter se v mislih pridružila besedam Davidovega psalma.

Naš nebeški Oče skrbi za nas; zemlja bi res lahko nahranila vse. Za dejstvo, da še vedno veliko ljudi vsak dan umre od lakote, smo krivi ljudje, naše slabo upravljanje in nenasitna želja po dobičku. Namesto da bi gojili in ohranjali, neusmiljeno izkoriščamo naravo. Na koncu pa smo hitri, da za to krivimo Boga.

Če natančno pogledamo, vidimo, kako nam Bog vedno znova zagotavlja vse, kar potrebujemo. V Svetem pismu je dovolj primerov, ki kažejo, kako Bog skrbi, da imajo njegovi človeški otroci dovolj hrane. Hrana in voda sta potrebi, ki ju je Bog vgradil v nas. Vendar ve tudi to, da samo kruh in voda nista dovolj. Božja prijaznost in dobrota sta nam na voljo vsak dan našega življenja, tudi po njegovi dobri besedi. Želim nam, da bi se vsak dan osredotočili na Božje dobrote.

Sieglinde Wilke