26.marec
Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.«
Evangelij po Mateju 4,2.3
Lakota nas lahko sčasoma precej izčrpa. Ne predstavljam si 40 dni brez hrane. Ko sem se pred časom začel bolj zavestno prehranjevati, se je moje telo pritoževalo nad tem. Čeprav je dobilo dovolj hrane – resda količinsko nekoliko manj, ampak bolj kakovostno kot prej – se mu je zdelo, da mora z občutkom lakote na začetku nenehno opozarjati, kaj mu “manjka”. In tega signala ni tako lahko ignorirati in ga ne upoštevati.
Zato razumem, zakaj je “skušnjavec” napadel ravno v trenutku, ko je bil Jezus lačen. Tudi v mojem življenju Hudič izkoristi vsako izredno situacijo, da bi me vrgel iz tira in me z lažnimi obljubami odvrnil od Boga. Beseda “lačen” označuje pomanjkanje. Jezusov post je imel konkreten namen, moja duhovna podhranjenost pa je prej posledica zanemarjanja časa z Bogom in za Boga, ker sem namesto tega raje skrbel za domnevno pomembnejše stvari.
V knjigi Alltagsbeter (Vsakdanji molivec) Ulricha Wendla avtor odgovarja na vprašanje, ki si ga je zastavil sam – kaj se zgodi, če preskoči molitev: “Na kocki je moja osredotočenost na cilj, ki ga ima Bog danes zame. In zgrešiti ta cilj ni nič drugega kot greh.” (SCM Verlag, Witten 2017, str. 18)
Odpovedati se molitvi ali branju Svetega pisma ni greh, sicer bi se izrodili v toge molivce in bralce. Gre bolj za to, da podcenjujemo vpliv, ki ga ima Božji nasprotnik na duhovno podhranjene. Podcenjujemo lahko tudi to, kam jih lahko posledično zapelje in jih s tem odvrne od Božjega načrta.
Te jutranjice lahko dan za dnem usmerjajo naš pogled na besede Svetega pisma in nas spodbujajo, da ga redno beremo. Bog nas bo z veseljem obvaroval nevarne duhovne lakote in nas hranil iz svoje roke. Skušnjave, s katerimi se bomo še naprej srečevali, lahko izročimo Jezusu, saj jih je tudi sam doživel in premagal.
Alexander K.