Bog želi na novo usmeriti naše razmišljanje in nas spremeniti. Zakaj? Kako naj bi se to zgodilo? Odgovor na »zakaj« je podan v današnjem svetopisemskem besedilu: »/…/ da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« Vendar se sprememba ne zgodi brez moje volje. Prav tako se ne zgodi z mojo lastno močjo. Ob vnebohodu je Jezus učencem obljubil, da jim bo poslal Svetega Duha. »Ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Če dovolim Bogu, da po Svetem Duhu napolni moje srce s svojo ljubeznijo, sprememba ni več nemogoča.
Že približno eno leto si redno dopisujem z zapornikom, ki je bil obsojen na 15 let zapora. V zaporu je spoznal Jezusa. Pred dvanajstimi leti je bil krščen. V enem od svojih pisem mi je napisal: »Ko sem na zaporniškem dopustu, grem mimo mlekomata. Pred hlevom sta dva velika hladilnika z mlekom in skuto, kupite lahko tudi med. Cene so napisane na tabli, zraven pa je plastična škatla za denar. V preteklosti, draga Margarete, bi vzel mleko, morda ves denar in jo popihal. Danes z veseljem vržem v škatlo malo več denarja, kot se zahteva, in z nasmehom nadaljujem svojo pot.« Nadalje je napisal: »Mislim, da Pavel opisuje delo, ki ga je Sveti Duh opravil v meni. To je čudež. Jaz sem čudež.«
V Svetem pismu so zapisani številni čudeži, ki jih je naredil Sveti Duh. Cestninar je molil: »Bog, usmili se me, grešnika!« (Lk 18,13) Zločinec na križu je veroval v Jezusa. Petrova binkoštna pridiga je ljudem »segla do srca« in vprašali so se: »Kaj naj storimo?« (Apd 2,37) Po tej pridigi je bilo krščenih 3000 ljudi. To so bile vidne spremembe.
Vsem nam želim, da bi Sveti Duh vsak dan znova napolnil naše srce z Božjo ljubeznijo in da bi se mu z veseljem pustili spreminjati.

Margarete Oswald