Pastirji, navadni ljudje, so bili prvi, ki so srečali in pozdravili Jezusa. Ta okoliščina je postala značilna za njegovo življenje. Namesto da bi naredil vtis na tiste, ki so bili družbeno nad njim, se je družil z ljudmi, ki so bili na robu družbe; z ljudmi, ki iz različnih razlogov niso sodili nikamor ali so bili prezirani.

Pogovarjal se je z žensko, ki je opoldne šla po vodo, da ji ne bi bilo treba srečati nikogar drugega. Za sledilce je izbral učence, ki niso imeli klasične izobrazbe in so bili tudi nekoliko bolj grobi. Dotikal se je nedotakljivih, srečeval neznosne in jim tako omogočil, da so spet postali del družbe. Jezusovo poslanstvo je bilo sporočiti izobčencem, da je v Božjem kraljestvu prostor tudi zanje in da so dobrodošli. To se je začelo že z njegovim rojstvom v hlevu.

Sprememba prizora: božični večer pri neki družini. Osupljivo soglasje, okusna hrana, odlični pogovori, darila za vse, vsi so srečni. Toda prijeten videz je zavajajoč. Za njim se skriva, kako mučni so bili pogovori do tega trenutka. Ali naj povabimo nadležno taščo, ki ima vedno prav in vohuni po omarah? Kaj pa sveže ločenega soseda, ki osamljen sedi doma, a je tako neverjetno nadležen? Kaj naj naredimo z duševno bolno osebo iz cerkve, ki s svojim obnašanjem dobesedno prestavlja naš svet? Ali ne moremo vsaj za božič izklopiti vsega motečega ter uživati v miru in tišini v našem malem krogu?

Nesmiselno je, da božične praznike načrtujemo tako, da ljudje, ki so na obrobju, pogosto ostanejo prav tam preprosto zato, ker motijo našo željo po miru, harmoniji in redu. Vendar nam zgodba o Jezusovem rojstvu kaže tudi ta del Božje volje: On ne ocenjuje in razvršča ljudi v kategorije revnih, bogatih, inteligentnih, pridnih, spodobnih in tako naprej. Njemu so vsi enako dragoceni in pomembni. Pri njem so vsi v središču.

Jessica Schultka