Moj sin je pridno raziskoval ostanek mozaičnih tal. Udeleženci arheološkega izkopavanja so sklenili, da je prikazana žival tele. Presenečeni smo opazovali dve taci nad njegovo glavo, nato pa glavo pikaste živali z okroglimi ušesi. Leopard je napadel ubogo tele! Takšne upodobitve v bizantinski cerkvi ne bi pričakovali. Na splošno je naše arheološko raziskovanje vedno znova prineslo kakšno presenečenje.

Z nami je bil strokovnjak za poznoantično zgodovino. Nenehno je postavljal domneve o tem, kaj bi se moralo pokazati pod odpadlimi opekami in debelo plastjo zgorelega materiala. Večkrat je bil prisiljen svoje domneve opustiti ali popraviti. Vdolbina, ki si jo je razlagal kot grob svetnika, se je pozneje izkazala za nekakšno skladišče rezervnih delov. Po uničenju cerkvene stavbe zaradi potresa in požara ali vojne so lokalni prebivalci od tam pridobili dragocene gradbene bloke. To je bila nekakšna starodavna reciklaža! Nato so prišli na dan napisi. “Za diakoniso Teodozijo, ki ljubi Kristusa /…/. V spomin na Gregorijo, diakoniso iz Bitinije.” Naš strokovnjak je bil zbegan. To zagotovo ne more biti to! V 5. oziroma 6. stoletju našega štetja ženske vendar niso smele imeti služb in vlog v cerkveni strukturi. Zdaj pa je moral premisliti in spremeniti svoj pogled na stvari.

Ta izkušnja me je spomnila na Apostolska dela 8, ko je Filipa po srečanju z Etiopijcem Božji Duh “prenesel na drug kraj”, saj po našem uvodnem besedilu piše: “Filip pa se je znašel v Ašdódu in spotoma je v vsa mesta prinašal veselo oznanilo, dokler ni prišel v Cezarejo” (v. 40). Mozaiki, ki sem jih opisala na začetku, so prav tam – v Ašdodu. Kar je tam prišlo na dan, so bile sledi evangelista! Ženske in moški so začeli na novo razmišljati o Jezusu in ga ljubiti. To se dogaja še danes. Tudi jaz želim pustiti sledi na ljudeh, kakor je Filip na Etiopijcu, ki je nato z veselim srcem šel naprej po svoji poti.

Hanna Klenk