Z dvema prijateljema, ki nista stalna obiskovalca cerkve, smo se v Münsterlandu vozili z motorji. Uživali smo v lepem vremenu, druženju in vožnji po ovinkih. Po kratkem odmoru, med katerim smo se pogovarjali o osupljivi pokrajini in sem še enkrat omenil Stvarnika – čemur sta se zdolgočaseno nasmehnila – smo se odpravili proti domu. Vozili smo drug za drugim in nenadoma sem v vzvratnem ogledalu zagledal še dva motorista. Ni mi bilo jasno, od kod sta se tako nenadoma vzela. Počasi sta nas prehitela in nas prijazno pozdravila. Nekaj časa sta vozila z nami, toda pred kombinacijo več desnih in levih zavojev sta nam nakazala, naj zmanjšamo hitrost. Čeprav smo vozili po omejitvah in ni bilo nobenih znakov, ki bi nas opozorili, naj zmanjšamo hitrost, smo upoštevali njun nasvet.

Hvala Bogu, saj je bil ovinek na novo asfaltiran in gradbinci so na svežo asfaltno podlago nanesli veliko peska. Na nevarnost nas ni opozoril noben znak, le dva motorista, ki sta se po opozorilu že izgubila iz vidnega polja. Ko smo se ob naslednji priložnosti ustavili, sta se oba moja sopotnika nenadoma želela pogovarjati: “Holger, saj sta to bila angela varuha, kajne? Če nas ne bi opozorila, bi vsi trije padli. Od kod sta nenadoma prišla in kam sta šla? Kaj pravi tvoje Sveto pismo o angelih varuhih? Ali misliš, da obstajajo?” Vprašanja so se kar vrstila. Naslednje jutro sta se ob skupnem zajtrku strinjala, da skupaj molimo za našo turo. Ko sem namreč odgovoril na vsa njuna vprašanja, smo prišli na idejo, da bi skupaj prosili Boga za nadaljnjo zaščito. Tako so se trije motoristi ustavili ob podeželski cesti v Münsterlandu in se pogovarjali z Bogom.

Izkušnja je prijateljema ostala v spominu še dolgo časa in rekla sta, da je ne bosta nikoli pozabila. Res da nista postala redna obiskovalca cerkve, sta pa doživela Boga in kdo ve, kaj se jima bo še zgodilo v življenju in v kakšnih okoliščinah se bosta spomnila te izkušnje in molitve na podeželski cesti.

Holger Hentschke