“Jeziti se do smrti” pomeni biti resnično jezen. Ne glede na to, ali menimo, da je prav ali narobe, kako se je Jona tu pogovarjal z Bogom, je Bog to prenesel. Mislim celo, da je bolje govoriti z Bogom na tak način, kot pa sploh ne.

Občutek imam, da je veliko kristjanov, zlasti v zahodnem svetu, zelo podobnih Jonu. Domnevamo, da je dobro življenje nekaj, do česar smo upravičeni. Če verjamemo v Boga, potem se nam mora to nekako izplačati vsaj v eni ali dveh “dobrotah”, kot so uslišane molitve, ozdravljenje in blagoslovljeno življenje – pač nekaj res dobrega. In če se ne izplača, imamo vse razloge, da se odvrnemo od Boga, ker vera očitno ne deluje.

Tudi sam si želim teh pozitivnih vidikov v svojem življenju in jih prepogosto povezujem s svojo predstavo o Bogu. Če se stvari odvijajo dobro, mi ni težko verovati v Boga, če se ne, se včasih vprašam, ali ima vera sploh smisel.

Toda starejši ko postajam, bolj mi je jasno, da je vprašanje vere veliko bolj temeljno. Ali sem pripravljen zaupati Bogu, ko vse govori proti temu? Ali so takrat svetopisemske obljube in moje prejšnje izkušnje z njim dovolj?

Ali hočem in lahko zaupam Bogu, ki iz dneva v dan dopušča trpljenje? Ali mu lahko zaupam samo zato, ker je bil sam pripravljen trpeti, da bi premagal zlo in ga enkrat za vselej odpravil?

Kateremu črvu Bog zdaj dopušča, da se plazi skozi tvojo krošnjo, in katero ogroženo “udobje” razjeda tvojo rastlinico vere? Morda si zdaj jezen, ker ti Bog jemlje ali odreka eno ali dve dobri stvari v tvojem življenju. Mar nimaš pravice do prijetnega in izpolnjenega življenja?

Tako kot Jona se moramo tudi mi naučiti, da je življenje Božji dar. V raju sta Adam in Eva dobila popolno življenje, toda greh je to močno pokvaril.

Če Bog ne bi posredoval in vseh ljudi podredil svoji milosti, bi bilo vsega življenja konec. Od nas je odvisno, ali bomo dovolili, da bo ta milost vsak dan učinkovala v našem življenju.

Alexander K.