V knjižici Lebenswende (Preobrat življenja) je deset ljudi srednjih let ali starejših povedalo, kako so postali kristjani. Njihova pričevanja o veri so si bila podobna: njihova vera se je razvijala več let. Pri tem je sodelovalo še več drugih kristjanov. Pogosto so bili konflikti v otroštvu vzrok za njihovo pot. Izpoved enega od teh ljudi se me je še posebej dotaknila: “Nikoli se nisem naučil izražati svojih čustev na zdrav način. Vedno sem vse pogoltnil in tiho sprejel.”

Kako radostno pa po drugi strani svoja čustva izpoveduje psalmist: “Tega se bom spominjal in izlival svojo dušo: kako sem šel s trumo, da bi prišel do Božje hiše, z glasom vriskanja in hvale v vrvenju praznične množice” (Ps 42,5). Ob tem začutimo notranjo svobodo. Čustva in misli se izlijejo iz človeka. Psalmist je v družbi številnih enako mislečih, ki ga spodbujajo. Ta skupnost ga krepi.

Božja beseda nas spodbuja, naj spregovorimo in priznamo obremenjujočo krivdo, saj nas to osvobaja: “Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega” (Jak 5,16). Če si ta nasvet vzamemo k srcu, nam lahko zelo koristi. Kadar damo svojim mislim prosto pot ali ljudem razkrijemo svojo krivdo, postanemo ranljivi. Pri tem moramo biti tudi previdni. Nobenega zagotovila ni, da nas ljudje, ki smo jim zaupali, ne bodo razočarali.

Zato nas današnje besedilo iz psalma spodbuja, naj izlijemo svoje srce pred Bogom, ki nas neskončno ljubi in na katerega se lahko stoodstotno zanesemo. Neki sodobni pesnik je zapisal:

“Prišel sem v tišino; izkričal sem svoj strah. Kar me muči in mi jemlje pogum, izlijem pred Boga … Ko pridem v tišino, hvaležno sprejmem, kar mi daje. Lahko mu rečem ‘Oče’, ker me neskončno ljubi.” (ghs 120)

Eberhard Schulze