Kaj bi se moralo zgoditi, da bi na Boga naslovili takšno prošnjo? To ni retorično vprašanje, pri čemer bi “poglej, ali sem na krivi poti,” pomenilo zgolj “saj sem hotel samo dobro”. Prav tako tukaj ne gre za Boga kot zasledovalca, ki mi ne pušča zasebnosti, kot je to temu psalmu pripisal psihoanalitik Tilmann Moser v knjigi Gottesvergiftung (Zastrupitev z Bogom) (1976).

Vodilni in okvirni pojem tega psalma je beseda “spoznati”. Vendar ne gre samo za podatke ali nadzor. Spoznavanje namreč vedno vključuje pristno zanimanje in sočutje. David se torej ni počutil zasačenega, nadzorovanega in ocenjevanega, temveč je vedel, da obstaja nekdo, ki resnično vidi vanj in ga pozna – Bog ga je poznal bolje, kakor je on poznal samega sebe. Zato na sredini psalma pravi: “Kako težke so tvoje misli zame, Bog!” (v. 17).

Glavno vprašanje je, kaj se mora zgoditi, da bi jaz prosil Boga, naj me preizkusi in preišče. David, ki je bil včasih precej zanič človek, je imel sposobnost, ki jo zelo cenim: samega sebe je postavil pod vprašaj. S temi besedami spodbuja samokritiko, pri čemer ne kritizira Boga. Postavlja odprta vprašanja. Od Boga ne želi slišati le, da je vse naredil prav. V zadnji vrstici dobesedno prosi Boga, naj poskrbi, da on, David, ne bi naredil kakšne neumnosti. Ne straši ga dejstvo, da Bog vse vidi, ampak da on, David, ne vidi samega sebe.

Tu je v njem že zasijal evangelij odrešenja, saj je vedel, da se z lastnimi močmi nikoli ne bo mogel izboljšati do te mere, da ne bi več potreboval Boga. Celoten psalm bi torej lahko strnili v stavek: “Nauči me nekaj o meni.” Tako spoznavanje Boga postane spoznavanje samega sebe in obratno.

Psalmi so bili zelo skrbno razporejeni v določenem vrstnem redu. Zato je logično, da besede “moja pot je pogosto nepregledna in moje misli so precej omejene” v naslednjem psalmu vodijo v prošnjo: “Reši me, Gospod.” Ko namreč Bog vodi po dobri poti, tudi rešuje.

Dennis Meier