Pred nekaj leti smo obiskali narodni park White Sands v ZDA, apnenčasto puščavo v široki dolini, ki jo obdajajo visoke gore. Skozi puščavo se je vila cesta mimo kaktusov in palm juke ter otrok in odraslih, ki so se po sipinah spuščali na saneh v obliki velikih krožnikov. Oboroženi s plastenkami vode smo se pri 40 stopinjah Celzija sprehodili po dolgem mostu sredi puščave in občudovali edinstveno naravo.

Približno dva tedna pozneje se je prav tam, v tej očarljivi puščavi, zgodila družinska tragedija. Starša sta se s sinom odpravila na pohod po eni od poti. Kljub vsem opozorilom sta imela s seboj le eno plastenko vode – premalo za tri osebe v tej vročini. Sinu sta dajala malo več vode, kot sta je popila sama. Ko so rangerji našli parkiran avto, vendar nikogar v bližini, so se sprehodili po poti in odkrili žensko, ki je umrla od žeje. Zahvaljujoč fotografijam na njenem fotoaparatu so rangerji nadaljevali iskanje. Kot edinega preživelega so našli devetletnega dečka, ki je sedel poleg svojega očeta, ki je prav tako umrl od žeje. Kakšna tragedija!

Dejanje ljubezni teh staršev, ki sta se sama odpovedala vodi, da bi njun sin preživel, me spominja na Jezusovo dejanje ljubezni do nas. Jezus je med srečanjem s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku v opoldanski vročini govoril o posebni vodi. Če bo pila to vodo, ne bo nikoli več žejna; ta voda bo v njej celo postala živ izvir. S tem je mislil na ozdravljajoči, večni evangelij, ki ga je prinesel svetu. Če se ukvarjamo z njim, se lahko razvije v izvir, iz katerega ob pogledu na Jezusovo dejanje ljubezni privrejo potoki navdušenja. Jezus je dal svoje življenje za nas, da bi bili odrešeni in bi lahko živeli. Kako dragocen dar!

Angelika Pfaller