Pred nekaj leti se je izpolnila želja najinih otrok po hišnem ljubljenčku, in sicer na precej nenavaden način. Zaradi ženine alergije na živalsko dlako sva se odločila, da bomo vzgojili dva jagenjčka, da bi ju že zgodaj navadili na nas.

Nova družinska člana sta seveda prinesla veliko navdušenja, zlasti otrokom, čeprav je bilo treba veliko postoriti. Na začetku ju je bilo treba redno hraniti z mlekom, nato poskrbeti za dobro pašo in vedno zagotoviti svežo vodo. Ko so se jeseni okoli nas vozili pošastni kombajni, smo morali poskrbeti, da sta bili na varnem, mirnem mestu, sicer bi se iz čistega strahu pognali čez sicer povsem ustrezno ograjo pašnika.

David je ovce zelo dobro poznal. Ko je sebe primerjal z ovco, Boga pa s skrbnim pastirjem, je vedel, da brez pastirjeve predanosti ne gre. Vendar tudi najboljši pastir doseže svoje meje, kadar ovce ne prepoznajo dobrih namenov svojega gospodarja. Ovce, ki se ne počutijo dobro oskrbljene, se ne umirijo.

Pri svojem sedanjem delu z rejniškimi otroki doživljava drugačno vrsto negotovosti, ki jih dela nemirne. Negotovost glede tega, kam spadajo in kdo sprejema pomembne odločitve za njihovo življenje, lahko pri teh otrocih povzroči neverjetno močne notranje napetosti. Naši rejniški hčeri v teh trenutkih pomaga spomin na to, kdo je v njenem življenju “tisti, ki odloča” – ljubeča in zelo skrbna rejnica.

Ta psalm nas spodbuja k premisleku o tem, kdo je tisti, ki odloča v našem življenju. Čeprav bi radi uživali v trditvah in obljubah tega psalma, si morda kljub temu ne želimo biti ovce in zaupati pastirju. Toda brez te vezi, ki izhaja iz naše odločitve, da bo Bog Gospod našega življenja, bomo tudi mi živeli negotovo in nemirno življenje. Ovce potrebujejo nekoga, ki bo skrbel zanje in bo vselej z njimi, kakor tudi mi, ljudje. Kakor Davidu, ki se ozira na svojega Pastirja, naj tudi nam iz ust zlahka pritečejo besede: “Nič mi ne manjka.”

Alexander K.