Slogan pravi, da darila razveseljujejo srce. To še posebej velja za darila, ki izražajo iskreno naklonjenost ali hvaležnost. Zavrniti takšno darilo bi bilo nesramno. Vendar zgornja svetopisemska vrstica govori prav o tem.

Naaman je bil ugleden vojaški poveljnik sirskega kralja Ben-Hadada, vendar je trpel za bolečo kožno boleznijo, imenovano gobavost. Noben sirski zdravnik mu ni mogel pomagati. V njegovi hiši je živela judovska deklica, ki so jo ugrabili med sirskim vojnim pohodom. Svojemu gospodarju je svetovala, naj poišče ozdravitev pri preroku Elizeju v Samariji.

Tako se je Naaman s svojimi spremljevalci odpravil na pot. Ko ga prerok ni sprejel osebno, ampak mu je le naročil, naj se sedemkrat potopi v Jordan, je bil sprva nejevoljen. Toda nato je upošteval prerokova navodila in ozdravel. Od takrat je bil Naaman prepričan: “Zdaj vem, da na vsej zemlji ni Boga razen v Izraelu” (2 Kr 5,15).

Potem ko Elizej ni hotel sprejeti Naamanovega velikodušnega darila hvaležnosti, je slednji zahteval dve muli natovorjeni z zemljo, da bi lahko častil Boga v svoji deželi, vendar na izraelski zemlji. Naaman se je moral vrniti v Sirijo v svoje pogansko okolje. Izraelska zemlja [prst] je bila zanj vidno znamenje Božje dobrote. Temu Bogu je hotel od takrat naprej služiti. Naaman je prosil Elizeja za razumevanje, saj je bil kot poveljnik prisiljen spremljati svojega kralja v sirski tempelj, vendar je osebno hotel častiti samo živega Boga. Elizej mu je spodbudno odgovoril: “Pojdi v miru!” (2 Kr 5,19).

Jezus pozna našo željo po vidnih znamenjih njegove navzočnosti, zato nam je dal Gospodovo večerjo. V njej so podane edinstvene obljube o občestvu z Bogom po Kristusu – vidimo, otipamo in okusimo jih lahko v kruhu in vinu. Namenjene so temu, da nas vedno znova utrjujejo v prepričanju: Jezus bo s tistimi, ki ga izpovedujejo in mu sledijo, dokler spet ne pride.

Manfred Böttcher