Pred petimi leti mi je umrla žena. Drug drugemu sva bila zvesta 48 let in bila sva tudi misijonarski tim. Zaradi upanja in vere na ponovno srečanje ob Jezusovem drugem prihodu je Bog najinim otrokom in meni dal moč za slovo in žalovanje.

Ko je Jezus govoril o svojem odhodu, so njegovi prijatelji obnemeli. V našem uvodnem besedilu jim je zato obljubil Svetega Duha kot spodbujevalca, tolažnika in zastopnika. Tako je Bog bil in ostaja navzoč v svoji Cerkvi in je z vsakim svojim učencem (Mt 18,20; 28,20). Ne pusti jih samih; daje jim moč in mir v dobrih in slabih časih. Vernike spremlja in blagoslavlja, ko se odzovejo vabilu v njegovo službo: to je močno sporočilo, ki ga je treba oznaniti bližnjim. Apostol Pavel na podlagi svoje izkušnje dodaja, da smo zdaj Kristusovi ambasadorji in vabimo ljudi: “Spravite se z Bogom!” (2 Kor 5,20).

Toda kaj naj ambasadorji naredijo v času, ko stara resnica ljudi ne predrami več in jih nekateri argumenti dolgočasijo, zlasti mlade?

Apostolska dela 2 opisujejo, kako je Jezus dokončal svoje delo ljubezni z oznanjevanjem, zdravljenjem in smrtjo na križu. Govorijo o izlitju Svetega Duha in posledicah tega. Učenci in ljudje so bili ganjeni in navdušeni! Vera teh glasnikov se ni odvijala le v njihovi glavi, temveč je prodrla v srce, roke in noge. Dobili so sposobnosti, govorili so o Jezusu, želeli so pridobiti ljudi za ljubečega Boga.

To je mogoče le po Svetem Duhu. Po Petrovem dobrem sporočilu je Cerkev znatno zrasla. Ljudje so se zbirali, da bi se učili o Bogu, veselo peli in molili. Verniki so bili drug drugemu na voljo. Tako vera postane nekaj zabavnega. Sveti Duh lahko vse to in še veliko več doseže tudi danes, če smo le pripravljeni!

Albrecht Höschele