Leto je še mlado in novo. Po nenavadnem in nekoliko napornem letu 2022 se mnogi v novo leto podajajo z velikimi pričakovanji. Bo šlo kaj bolje? Katere Božje blagoslove bomo izkusili?
Prav to pozitivno izkušnjo in pričakovanje opisuje David v svojem psalmu: »Ne bom omahnil na veke.« Ko gre vse dobro – služba, družina, otroci, finance, zdravje – se včasih zdi, kakor da te nič ne more ustaviti. Toda malo kasneje se zgodi ravno nasprotno: »/…/ skril si svoje obličje, bil sem zmeden« (drugi del 8. vrstice).
Včasih se zdi, da je vse popolno, da je življenje dobro načrtovano in da je poskrbljeno za prihodnost. Zdaj lahko jezdim na valu uspeha, potem pa je vse v hipu uničeno: zveza razpade, služba je ogrožena, en napačen korak in dobrega ugleda ni več.
Življenje je minljivo, prav tako tudi naše dobrine. Kdo nas podpira? Kam se lahko zatečemo, ko vse propada? Kdo mi zagotavlja, da se bodo stvari nadaljevale, tudi ko mi grozi, da bom padel v brezno?
David pokaže rešitev: »K tebi, Gospod, kličem, svojega Gospoda prosim milosti: /…/ Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje, odvezal si mi raševnik in me opasal z veseljem« (vr. 9 in 12). Krizni časi ne bodo čudežno izginili, vendar obstaja varno pristanišče, kamor se lahko takrat zatečemo: to je zaupanje v dobroto in zvestobo Boga, ki nas ne zapusti. V njem se lahko spočijemo, odložimo svojo žalost, obup in razočaranje. Pogosto je tako, da se razmere ne spremenijo takoj. Vendar jih je lažje prenašati, če se zavedamo, da je ob nas Oče, ki nas podpira in ljubi.
V prihajajočem letu se lahko vedno znova spomnimo, da so naši načrti, naši upi in naši strahovi varni v Bogu.

Jessica Schultka