Ko je moj sosed rekel, da je dober kristjan in da spoštuje Božje zapovedi, me je to zelo razjezilo. Glede na to, kako ga doživljam, ne bi rekel, da je kristjan. Sploh ne! V primerjavi z mnogimi ljudmi, ki ne poznajo Boga, ni nobene razlike. Potem sem v Svetem pismu prebral današnjo vrstico in to me je precej pretreslo. Jaz sem dober, on pa slab? Jaz sem odličen kristjan, on pa je hinavec? Toda ali je res tako?

Moja okvara vida je bila očitno tako temeljita, da samega sebe nisem več mogel realno videti. Glaukom in siva mrena, eno čez drugo. Si lahko predstavljate? Prijetno je biti slep za svoje slabosti, vendar to ni ravno koristno – niti za nas same niti za nekoga, ki bi mu pomoč prav prišla. V Judovem pismu 9 piše, da si niti nadangel Mihael ni upal Satanu izreči sramotilne ali posmehovalne obsodbe, ko se je prepiral z njim. Rekel je samo: “Gospod naj te kaznuje,” čeprav bi bil gotovo upravičen izreči obsodbo. Koliko manj pravice imam torej jaz!

Ali ste si že kdaj pod lupo ogledali iver? Res je videti kot bruno. Kako naj torej jaz koga drugega spravim v red? Če sem iskren, bi moral pogovor potekati takole: “Ali mi lahko pomagaš, da se rešim te iveri?” Odgovor: “Oprosti, toda popolnoma slep sem. Niti bruna ne bi videl.” Res brezupna situacija! Zaradi takšnega stanja mi postane slabo, včasih se mi celo zmrači pred očmi. Le kdo se je domislil tega: kos lesa v očesu – saj to peklensko boli!

Kako to vem? Sam sem to izkusil nedolgo nazaj. Ampak to je že druga zgodba … Odkar me je Jezus oskrbel s svojim mazilom (Raz 3,18), je slika končno svetlejša! Dobro se počutim! Korak za korakom vidim jasneje in razumem tiste, ki se borijo z lesom v očesu. Jezus je poskrbel za moje bruno, morda je iz njega naredil križ, kdo ve.

V vsakem primeru je Jezus v meni prebudil željo, da bi bližnjemu delal dobro, namesto da bi ga obsojal. Najboljše, kar lahko naredim, je, da ga predstavim svojemu očesnemu Zdravniku in mu povem, kako je bilo z menoj.

Uwe Plesotzky in Ralf Schönfeld