Pred več kot letom dni, ko se je še vedno širila pandemija koronavirusa, so se med vsemi slabimi novicami pojavljali tudi upanja polni utrinki. Izraz hvaležnosti na ulicah in balkonih je zdravstvene delavce ganil do solz. Glasbeniki so prirejali hišne koncerte pred kamerami, da bi vsaj malo popestrili življenje ljudi, ki niso mogli zapustiti svojega doma. Dijaki in študenti so ponudili pomoč pri nakupovanju ali varstvu otrok. Posamezniki so na svojih šivalnih strojih šivali preproste zaščitne maske …

Ko govorimo o značilnostih poslednjega časa, se pogosto omejimo na izjave, ki opisujejo propad moralnih vrednot, ohlajanje ljubezni in nepripravljenost pomagati sočloveku. Paziti moramo, da ne postanemo črno-beli slikarji. Ljudje, ki ne živijo v zavestnem odnosu z Bogom ali celo zavračajo vero, so še vedno sposobni delati dobro. In žal je precej tudi takšnih, ki se izrekajo za kristjane, pa njihova dejanja niso ponižna ali ljubeča.

Kristjani bi morali biti za družbo to, kar je sol za juho. Toda hvala Bogu, da preostali svet ni sestavljen iz tatov, morilcev, lažnivcev in zloglasnih egoistov. Darovanje in solidarnost državljanov in podjetnikov sta ob vsakem dobrodelnem dogodku izjemna (predvsem v času adventa).

Božji Duh se ni umaknil od človeštva. Žarki dobrote in prijaznosti našega Odrešenika – “resnične luči” – še vedno dosegajo vsako srce. Ne povsod, a vedno znova in znova povzročijo, da zazvenijo strune solidarnosti, dobrodelnosti in požrtvovalnosti. Ljudje vedno znova dovolijo, da se jih dotakne ta luč in jih vodi k resničnemu viru upanja za naš svet.

Dokler vzhaja sonce – in to je vsak dan – smo poklicani zavzemati se za krščanske vrednote in Božjo ljubezen, kajti Bog ljudi še ni odpisal!

Elí Diez-Prida