Spoštovanje je skoraj pozabljena beseda. Pred 3000 leti je imela veliko večji pomen. Pomenila je vključenost v hierarhično strukturo, na primer v družino, družbeno vez ter nepogrešljivo in brezpogojno skrb mlajše generacije za starše ali druge starejše sorodnike. Danes bi izvajanje tega pozitivnega vidika spoštovanja zelo prav prišlo starajoči se družbi v tej državi.

“Spoštovanje tistemu, ki mu pripada,” je eden mojih najljubših pregovorov. Menim, da je dobro in pomembno nekomu izkazati spoštovanje, ki si ga v določeni zadevi zasluži, mu izreči zasluženo pohvalo, priznanje in zahvalo. Pri svojem delu skrbim za otroke in imam zato veliko stikov z materami in očeti. Opažam tako pozitivne kakor negativne plati tega vprašanja. Žal telesno, čustveno in psihološko nasilje ni redkost. Kljub temu otroci stojijo ob strani staršem, so ponižni in pozorni na svoje neprimerno vedenje. Kako naj to uskladim z zgoraj zapisano Božjo zapovedjo?

Menim, da ta zapoved ni namenjena le otrokom, temveč tudi staršem. Očetovstvo in materinstvo je pomembna naloga; čast in medsebojno spoštovanje sta na tem področju tesno povezana. Zavedati se te odgovornosti in dolžnosti je vseživljenjska zaveza. Videti in obravnavati otroka kot bitje, ki potrebuje zaščito, in se izkazati za vrednega, da mi otrok izkazuje spoštovanje. Kako lahko to dosežem? Bog je moj vzornik. Je ljubeč, potrpežljiv, pravičen in nežen oče. Želel si nas je in skrbi za vsakega izmed nas. Ljubi nas brezpogojno, vedno nas sprejema in nam odpušča. Za vse to mu dajemo slavo.

Ugotavljam, da se moram na področju brezpogojne ljubezni še veliko naučiti. Vendar imam na svoji strani Boga. Z njegovo pomočjo in zaradi vsakodnevnega odnosa z njim se lahko spopadem s to odgovornostjo. Kot starš, kot otrok svojih staršev in kot Božji otrok.

Sabrina Rosner